Policist opazi vlomilca. Z avtom zapelje v napačno smer in ga ujame z blagajno, tik preden bi zlikovec pobegnil. Na sodišču odvetnik vlomilca dokazuje, da je sojenje brezpredmetno, ker je policist, ki je ujel njegovega klienta, pri tem storil prometni prekršek. Za povrh vlomilec "zelo zboli" in postopek se vleče leta. Komično, a ne?

No, seveda je to močno posplošena slika tega, kako pri nas tečejo sodni postopki v kakih velikih, odmevnih primerih gospodarskega kriminala. Sodniki pa to odvetniško šarado nemočno opazujejo.

Da bi obramba zaradi zavlačevalskih trikov letela iz sodne dvorane, no, to pri nas vidimo le v kakih ameriških filmih. Sodniki pač pogosto niso gospodarji svojih dvoran. En dan se ukvarjajo z žeparji, drug dan z zidarji. Kot nanese abeceda. Bomo pa videli, ali bo jeseni, ko dobimo 80 specializiranih sodnikov, res drugače.

Zgledi ne vlečejo. In da bi moral minister Zalar takoj odleteti v Nemčijo k tamkajšnjemu kolegu in ga vprašati, v čem je skrivnost njihovega učinkovitega pravosodnega sistema, so pač očitno (moje) naivne sanje.

Taka izmenjava dobrih praks je čisto brezpredmetna, me je kako uro prepričeval kolega, mlad nadobudni odvetnik. Jaz pa nazaj, da seveda nima prav.

Nato pa sem onemela, ko je pravosodni sistem naslikal takole: "Veš, pri nas imamo enako dobre avtomobile in enako dobre šoferje kot v Nemčiji, zato ne bi pomagalo, če se gredo učit k Nemcem; naši šoferji že vse znajo, samo nočejo dobro voziti."