Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Pred 12 leti so me kot mladega novinarja poslali na nemogočo misijo, kar pač uredniki počno z mladimi novinarji. Z mize finančnega ministra je namreč padel seznam največjih davčnih dolžnikov v državi in iskali smo njihov odziv. Nihče tega ni želel komentirati, a vendarle sem našel privatnika – gradbinca s koreninami iz nekdanje avtonomne pokrajine, iz katere smo včasih uvažali še slaščičarje. Pripeljal se je z beemwejem. "Kaj so s tem dosegli? Vse premoženje sem prepisal na ženo. Če bi bili pametni in počakali, bi jim dal vsaj nekaj, tako pa ne bodo dobili ničesar," je bil jasen, iz prtljažnika vzel liter viljamovke, mi jo potisnil v roke in se odpeljal.

Sistem. Kakšno korist lahko prinese ukinitev davčne tajnosti, če davčna uprava ne opravi svojega dela? Nekateri menijo, da bi morali dacarji presojati, ali se nekdo na račun države dejansko okorišča ali je raje izplačal plače delavcem kot poravnal davčne obveznosti, da bi podjetje živelo naprej. Ampak to tudi počnejo. Pa ne zato, ker presojajo moralne razloge za neplačevanje davkov, ampak ker je politika zgradila sistem, v katerem je arbitrarno odločanje neizpodbitno dejstvo. Če lahko Bavčar prepiše svoj vikend na bratranca in moj gradbinec hišo na ženo in je s tem zgodba končana ... kaj lahko naredi Durs? Lahko pa blokira račune podjetju, ki ni plačalo davkov, ker želi preživeti in ker so delavci lačni. Nekaj je torej narobe s sistemom in tega objava imen dolžnikov ne bo spremenila. Tisti, ki nočejo plačati davkov, jih ne bodo, tisti, ki jih ne zmorejo, a igrajo po pravilih sistema, pa bodo potegnili kratko. Izenačili bi se le, če bi prve minila volja do tega, da bi delili steklenice viljamovke, ko bi ostali brez ženinih beemwejev.