"Groza," je dejal župan Franc Čebulj, s katerim sem se zaradi zasedenosti s številnimi sestanki in drugimi obveznostmi pogovarjala le po telefonu. "Ogromno škode imamo, samo na Osnovni šoli Davorina Jenka kar dva milijona evrov," kaže prva ocena. "Pa kulturni hram Ignacija Borštnika, ki je moj otrok, in je ena najlepših kulturnih dvoran na Gorenjskem. Ko prišel tja in to videl, sem vekal," je čustveno pripovedoval Čebulj, ki ima, kot je izpostavil, vse posnetke, ki spominjajo na pravo kataklizmo, shranjene na prenosnem telefonu.
Povedal je še, da mu je nedavno ponagajalo zdravje in da zdaj hodi le s pomočjo bergel, v kratkem ga čaka operacija kolka. Tudi na njegovi domačiji Vodnik v Adergasu so imeli prejšnji teden v penzionu 50 gostov. "In potem je v petek navsezgodaj zjutraj vsekalo. Kar nekaj sem cincal in tako je voda vdrla v lokal. Vendar smo do 8. ure že vse rešili, z berglami sem se odpravil potem v same Cerklje ... Gasilci so imeli tega dne 400 intervencij."
V vaseh in poljih je stala voda, sprožilo se je več plazov, podrtih je sedem mostov. "Dan potem, v nedeljo, po ogledu kolesarske tekme na svetovnem prvenstu, sem se spravil nazaj. Takoj v ponedeljek smo šli potem v akcijo, da bi pridobili čimveč mehanizacije, vsa naša društva, ki se sofinancirajo iz proračuna, smo pozvali, naj pridejo pomagat. Vse je mora namreč potekati organizirano. Odziv je bil izjemno lep, samo danes dopoldne jih je bilo 130, popoldne še še malo več, gasilcem je prišlo na pomoč še 30 njihovih kolegov ..." je dejal Franc Čebulj.
Župana sicer najbolj skrbi, kaj bo z zalito šolsko kotlovnico. Že prej je sicr občina načrtovala sončno elektrarno na strehi OŠ Davorina Jenka, tako da bi se lahko v prihodnje v večji meri ogrevali z elektriko. "Zdaj bomo glede sončne elektrarne v šoli dodatno pohiteli: javnega razpisa ne bo, ampak bomo zbirali ponudbe in se bomo nato odločili za najugodnejšega izvajalca," je sklenil pogovor župan, ki se je, kot je dejal, vozil nekje na poti proti Krvavcu, in ga je zaradi slabšega signala vmes "metalo ven".
Včerajšnji torek, 8. 8., je bil v Cerkljah, enako kot marsikje drugod po Sloveniji, še vedno v znamenju izrednih razmer. Številni "poplavljenci" so prinašali oziroma vozili vse mogoče predmete, ki so po neurju postali neuporabni. Podoben kup sem opazila med vožnjo proti Cerkljam že blizu gasilskega doma na Zgornjem Brniku. Voda je ponekod še vedno stala na poljih, ... vse je spominjalo na riževa polja.
Pred OŠ Davorina Jenka Cerklje sem najprej "ujela" pisano množico: učiteljic, učiteljev, drugih zaposlenih, prostovoljcev. Ženske so nosile stole in klopi ter pomivale, v škornjih so moški nosili polna vedra blata in s tlačnim čistilcem odstranjevali umazane stvari.
Mojo pozornost sta pritegnila najprej dva možakarja, zdelo se mi je, kot da bi pravkar prišla iz rudnika. Samo Salihović, računalničar na OŠ Davorina Jenka Cerklje, in Črt, ki je dejal, da je "lokalec, prostovoljec". "Imamo čistilno akcijo, drugi dan zapored. Na grobo smo že očistili klet, kjer so hišniški prostori in kjer je bila tehniška učilnica. Prostor, kjer je bila kurilnica, je še vedno v vodi in blatu. V ponedeljek nas je prišlo pomagat 50 učiteljev, danes je morda kakšen manj, a prišlo je veliko prostovoljcev in tudi iz enega podjetja," mi je razložil Samo, ki živi v Kranju v bloku, kjer so jih tistega petka ob 6. uri zbudili gasilci, ker je začelo zalivati klet. "V nedeljo pa smo od ravnatelja dobili poziv, naj pridemo pomagat."
V šoli je bilo zelo hudo. Hišnik, ki je prvi opazil, kako voda in blato zalivata šolo, je že sam začel umikati stvari. Voda z muljem je napolnila kletne prostore, nato še pritličje. V vseh učilnicah v pritličju je stala v višini med pet in deset centimetri. V atrij šole, ki je popolnoma uničen, je dvignilo cisterno za kurilno olje. Na srečo ni prišlo do puščanja.
Med tem Samovim pripovedovanjem je moški v beli majci z napisom Olymipc day prinesel vedro. S kupom. Bil je ravnatelj.
"Da, jaz sem ravnatelj, Boštjan Mohorič. ... Že dva dni tudi sam čistim, imam torej že drugi olimpijski dan ... Kdor ni iz Cerkelj, sploh ne ve, kaj nas je doletelo. Sem dol je pritekla voda. Kakor so mi povedali, se je zamašilo pri mostu in potem je šel del vode na desno stran v novo naselje, drugi del pa je pridrl proti šoli. Voda je tako v petek 4. avgusta napolnila šolsko klet in potem se je razlila še po pritličju. V vseh 15 učilnicah v pritličju, to so učilnice od prvega do četrtega razreda, in še dve specializirani učilnic, ena je za likovno, druga za tehniko in tehnična delavnica, in še štirih kabinetih, je bilo tudi po 10 centimetrov vode. V soboto smo že začeli s čiščenjem na grobo očistili učilnice. Poskušali smo rešiti, kar se je dalo. Včeraj in danes, v ponedeljek in torek, čistimo na fino. Jutri si pride razmere ogledat še parketar, da nam pove, ali se da še kaj rešiti," je povedal ravnatelj Boštjan Mohorič.
Razmočeni parket se je namreč močno dvignil ... "Eni zdaj v kleti še spirajo nesnago, drugi čistijo prostore višje, pa tudi pohištvo. Pozneje bomo ugotavljali, kaj in koliko ga je še uporabnega. Upam, da bom septembra v skladu z možnostmi začeli pouk," je dejal in v isti sapi pohvalil vse, ki so se odločili, da pomagajo. "Vsi so super!" je povedal z utrujenim glasom okoli poldneva.
Na vprašanje, ali ga je ujma prizadela tudi osebno na domu, pa je Mohorič odgovoril, da živi v Podljubelju v občini Tržič, kjer ni bilo tako hudo. Tudi njegova šolska pisarna v 1. nadstropju je ostala suha. A v njej zdaj nima časa delati. "Potrudili se bomo. Najprej bo verjetno razredni pouk dopoldne, predmetni pa popoldne. Prva dva meseca oziroma do prvih šolskih počitnic bomo zagotovo morali improvizirati. Tako je, bogpomagaj.! Zaenkrat smo brez kurilnice, kajti dokler vse vode ne izčrpajo, elektrike ni možno priklopiti. Ko smo na vse možne konce klicali serviserje, so nam povedali, da je treba čakati več mesecev, do decembra. A z dobro voljo in pozitivnim ramišljanjem se da vse rešiti, " je optimističen ravnatelj šole Mohorič, to je šole, ki ima v Cerkljah 730 učencev, skupaj s podružnico v Zalogu pa 1030 učencev. In skoraj 140 zaposlenih. Tudi v Zalogu je bila zalita klet a tam se je dvignila podtalnica. Hitro so jo izčrpali in tam bodo stvari uporabne.
"Po pravici povedano: mi se imamo super proti tistemu, kar se je zgodilo ljudem v Ljubnem, Lučah, Solčava ... in se nimamo kaj pritoževati. Mi bomo že porihtali, bolj me skrbi za ljudi, ki so ostali brez vsega, imajo podrte hiše," je sklenil pogovor ravnatelj.
Na hodniku sem nato srečala ravnateljevo pomočnico Anito Glavič. "To, kar vidite zdaj, je že ful dobro, medtem ko v ponedeljek sploh nismo vedeli, kako bi se lotili čiščenja, kajti prav vse je bilo zapackano. Ogromne količine blata so odstranili že drugi pred nami. A ko smo v ponedeljek pričeli z delom, dlje časa sploh ni bilo nobenega učinka... Izjemno smo veseli prostovoljcev, prišli so tudi iz drugih šol, en stroj za čiščenje so nam posodili iz OŠ Šenčur. Parketarji nam posojajo razvlažilnike, ravno zdaj je šel hišnik po še dva v Kranj, " je bila zadovoljna sogovornica, ki sicer živi v Lužah v občini Šenčur. "Naša vas ni bila prizadeta, je pa poplavilo vse naokoli. Ko sem hotela v petek v službo, je po vseh drugih vaseh stala voda in še zdaj ni popolnoma odtekla. Najhujša je, se mi zdi, ta nemoč: rad bi pomagal, pa ne moreš," je še rekla.
Samo Salihović, ki se je javil, da mi bo razkazal šolske prostore, pa je med ogledom razložil, da so že doslej večinoma ogrevali s toplotno črpalko in plinom.
Na ozkem hodniku, natrpanim s knjigami, je prišla naproti učiteljica tehničnega pouka in matematike Andreja Jamnik Klopčič. "Ostala sem brez ene od dveh učilnic za tehniko in ne vem, kako bom lahko delala. Pospravljam po tleh in se zraven jokam, ker nobeno orodje ni več uporabno. V kleti smo imeli namreč učilnico tehnike, v kateri sem poučevala učence od 6. do 8. razreda. Vse je šlo, ... Za povrh moram dokončati tudi šolski urnik ... "
"No, pa saj to bo naredil ravnatelj, to je vendar najtežje delo!" pripomnim. "Da, to je res težko delo. Na tej šoli jaz sestavljam urnik. Glavnino urnika sem sicer že uredila, moram pa še več stvari popraviti. In pomembno je, da je v posebnem programu, shranjenen na računalniškem strežniku" je dejala in v nadaljevanju razložila, da živi v Škofji Loki, na srečo kakšen kilometer proč od Poljanske Sore, ki je razdejala del mesta. In da pri njej doma ni bilo škode.
"Prav lani smo učilnico za tehniko opremili popolnoma na novo, od tega zdaj ni ostalo nič. Z lopatami so med drugim tudi moje stvari, moje knjige, ki simbolično pomenijo mojih 35 let delovne dobe, nosili ven ... Res za zjokat. A si po drugi strani dopovedujem: bomo pa začeli na novo, saj smo že velikokrat. Tako je to," je prizadeto pripovedovala učitejica Andreja.
Računalničar Samo je ob tem pripomnil, da so imeli na OŠ Davorina Jenka več sreče kot pameti, saj je pred enim mesecem vse računalnike odnesel iz učilnic. "Enkrat na leto, običajno je to pred začetkom novega šolskega leta, jih moramo namreč prečistiti ... Vsi so bili tako v računalnici, vsa računalniška oprema je na varnem."
S Samom sva nato srečala srečala še dva možakarja. Prvi je bil Aleš Jankovič, hišnik Glasbene šole Kranj, kompletno opremljenega z vedrom, rokavicami in seveda škornji. "Kot vidite, sem dobro opremljen in sem prišel pomagat. Doma sem iz Struževega in tam nismo imeli težav, tako da sem lahko prišel sem," je dejal.
Podobno pove tudi prostovoljec Sandi iz Šenčurja. "Veliko nas je danes tukaj, kar se mi zdi prav. Imam kolega, sodelavca in sem ga vprašal, če ima doma kaj za pomagat. Pa mi je dejal, da so doma že vse uredili in sem si rekel, da bom šel pač pomagat kam drugam. Zdaj je tako, da je treba pomagati."
S čelno svetilko na glavi sem se nato skupaj s Samom spustila v kletne prostore. "Še v ponedeljek je bilo tu med 30 in 40 centimetri blata, medtem ko je bila meteorna voda, ki je pridrla izpod Krvavca, do stropa. Tu je bilo vse premetano, zapolnjeno z opremo, mizami, voda je s podbojev odtrgala vrata. Res je morala to biti velika sila," je pripovedoval.
Medtem sem v najbolj oddaljenem delu kleti so se prikazali moške, ki so nakladali blato v vedra in samokolnico. In ga vozili do stopnic. Na vprašanje, kdo so, mi je v angleščini najprej odgovoril Jusuf. "Sem Jusuf iz Maroka."
"Pa kako neki ste se znašli v kleti šole v Cerkljah?" ga vprašam presenečeno. "Zaradi ekonomskih in političnih razlogov sem odšel iz Maroka, da bi si našel zaposlitev v Evropi. Sem diplomirani inženir, star 24 let. Tu z mano je tudi prijatelj, skupaj smo danes tu kar štirje Maročani. Prepotovali smo Turčijo, Bolgarijo, Srbijo, Bosno in Hrvaško in zdaj smo v Sloveniji."
In zdaj so tu, v kleti. V Cerkljah ... razmišljam o neverjetnem prizoru.
"Midva sva iz Nigerije," pove v zelo dobri angleščini drugi sogovornik. "Šest nas je prišlo danes sem iz azilnega doma. Iz Ljubljane. Sami smo se javili za delo. Zdaj tudi mi čistimo, potem ko je bilo tu vse poplavljeno." Na vprašanje, kdaj je zapustil dom, je odgovoril, da januarja letos, zdaj pa je v Sloveniji že dva meseca.
"Vas lahko fotografiram?", previdno vprašam v angleščini. "Oh yes, you are welcome," so vzkliknili mladeniči v en glas in se takoj postavili "za gasilsko sliko". Eden, Maročan, se je medtem nekam "izgubil".
Mathew, Jusuf, Franck, Tony, Mohamed, Ahmad ... Majhen svet je to ... pripomnim in se jim zahvalim.
V avli šoli sem za pogovor zaprosila še "uradnega sogovornika". Andrej Auersperger, strokovni sodelavec iz Urada za oskrbo in integracijo migrantov Azilni dom Ljubljana Vič, mi je potrdil, da so se "fantje odločili, da bi radi pomagali. V medijih so prebrali oziroma videli, kaj se dogaja. Nedavno se je tudi bangladeška skupina, ki je ilegalno prečkala Slovenijo, odločila in nesebično pomagala. Danes smo tu prvi dan, za vnaprej pa še ne vemo. V nič jih ne silimo, vse je prostovoljno. Štirje so Maročani, dva Nigerijca. V Sloveniji so različno dolgo, vsi so v azilnem domu približno tri mesece. Vsi se trudimo po najboljših močeh, da bi iz tega, kar se je zgodilo v ujmi, potegnili nekaj dobrega zase, za okolico, za skupnost ... in pri tem sodelujejo tudi naši fantje iz azilnega doma, ne glede na to, da Slovenija ni njihova država. Vseeno čutijo, da se je tu zgodila nesreča, " je povedal.
Razdejana kulturna dvorana
Podobno delovno vzdušje je bilo včeraj malo po poldnevu tudi v bližnjem Kulturnem hramu Ignacija Borštnika.
Pred njim sem zmotila moškega, ki je odstranjeval tekstilno oblogo z lesenega dela.
"Stole bo treba na novo tapecirati. Če računate, da je bilo v tej dvorani, ki je bila poplavljena, 25 vrst stolov, edino nekaj na vrhu stopnic jih meteorna voda ni dosegla," je tiho pripovedoval Janez Vreček z Zgornjega Brnika. "Tu, v tej kletni dvorani, ki je uničena, sem kot član moškega komornega zbora Davorin Jenko večkrat pel. Nisem štel, kolikokrat. A danes sem tu kot prostovoljec in upam, da bo dvorana po obnovi še lepša. Že v preteklih dneh pa sem pomagal tudi bližnjim, ki so imeli težave zaradi poplav, sam jih na srečo nisem imel, " je dejal.
Med čistilci kulturne dvorane sem srečala podžupana Miho Zevnika, ki živi v vasi Grad, in Jožeta Terana iz vasi Poženik. V obeh vaseh so imeli povodenj: Poženik je zalil potok Pšata, na cesti je bilo po Teranovi navedbi pol metra vode. Grad pa je zalil potok Reka. Oba potoka, Pšata in Reka, ki sta se razvila v hudournika, izvirata pod Krvavcem.
"Da, tu je bil v ponedeljek tudi minister za šolstvo Dario Felda, kajti ravnatelj je na ministrstvo poslal posnetke. In najprej so ministru dali škornje, da si je lahko ogledal to razdejanje," je uvodoma povedal Zevnik.
Kulturniki so že v ponedeljek očitili svoje prostore že očistili. "Škoda tu je enormna, saj bo treba zamenjati vse tlake v športni in kulturni dvorani, medtem ko je bil vrtec, ki deluje v sklopu šole, prizadet mimimalno in so ga že očistili. ... Voda je sem pridrla navzdol iz vasi Grad, pri Jenkovi lipi pri mostu pa se je prelila. Živim sredi vasi Grad, in v tu je 2,80 metra visok most, a je voda drla čezenj. V preteklosti je sicer bil t. i. suh graben za stoletne vode, ki pa je bil zaraščen, poln nesnage ... in se ga je potem pozidalo. Župan se približno eno leto pogovarja s kmeti, lastniki zemljišč, da bi uredili nov suh graben oziroma da bi čez polje tako uredili dolgo muldo, v kateri bi v prihodnje lahko kosili travinje," je razložil Zevnik.
Pogled na preddverje dvorane in dvorano, v kateri so pričeli odstranjevati oder, v globoki blatni vodi pa so še vedno brodili prostovoljci, je bil pretresljiv. Elektronika, plinske peči, toplotne črpalke, vse je bilo zalito.
Milena Markelj iz Cerkelj je pometala nesnago. "Normalno je, da sem prišla pomagat. Nisem članica nobenega društva, sem upokojenka, in ker se je zgodilo to tako hudo, sem morala priti. Nič mi niso rekli, kar sama sem poprijela za omelo. Prej sem tudi jaz nosila stole," je bila kratka.
Bolj zgovorna je bila Ivana Veternik iz Spodnjega Brnika, članica KUD Pod stražo, (na spodnji fotografiji). Skupaj z drugimi je v blatni vodi odnašala stvari v druge prostore. "Kulturniki in tudi vsi drugi, ki uporabljamo to dvorano, smo bili veseli, da je naš župan organiziral to akcijo in da lahko pomagamo. Radi smo se odzvali, a vse je treba prej organizirati. In delali bomo toliko časa, da bomo nekaj naredili. ... V neurju je bilo prizadeto tudi več mojih sokrajanov, a ne tako zelo hudo. Nobena hiša se ni podrla ali kaj podobnega. Ljudje na vasi si med seboj pomagamo. Tukaj pa je katastrofa!" je komentirala.
Povedala je še, da je na odru, ki so ga prav med najinim odstranjevali s pomočjo žage, večkrat deklamirala, nastopala pa je tudi v dveh igrah. "V eni od njih, ki jo je v primorščini napisal Iztok Mlakar, sem tu igrala mater, ki je bila najprej vesela in nato zaskrbljena. Ampak danes sem delavka in vsi, ki nas vidite zdaj tu, delamo od 9. ure naprej. Najprej smo nosili in umivali sedeže, tudi iz športne dvorane smo prenesli vse rekvizite v višje nadstropje, " je dejala in napovedala, da se že veseli, da bodo po obnovi igro še večkrat ponovili. Prav tu ...
Spominski park znanih osebnosti (na zgornji fotografiji) z doprsnimi kipi veljakov, med njimi je tudi Ignacij Borštnik (1858-1919), v središču kraja ob Hribarjevi hiši, je bil včeraj pravo nasprotje vsega, kar se je dogajalo malo proč. Le ostanek blata, očitno je bilo, da je bila povodenj tudi tu, je pričal, da je bil poplavljen tudi park.
Uničena orglarska delavnica
Med hojo po Cerkljah sem prehitela starejšega gospoda. Dejal je, da je Štefan Močnik. Na vprašanje, kako je doživel povodenj, je skrušeno povedal, da sta njegovemu sinu Tomažu, priznanemu organistu in izdelovalcu orgel, voda in blato zalila orglarsko delavnico. "Žalostno je predvsem to, da se je to zgodilo že drugič. Pred leti, ko je bila ujma v Železnikih, tam je namreč poročen in živi skupaj z družino, mu je delavnico zalilo prvič. In takrat mu je Selška Sora tudi odnesla avto. Potem si je tu v Cerkljah uredil delavnico, ki je zdaj uničena ..."
Blizu prehoda za pešce mi je Štefan Močnik razložil, da so Cerklje lep kraj. "Tu živim na čudoviti lokaciji na zahodu in ko dvignem roleto, se mi odprejo vsi Julijci. Danes navsezgodaj so bili tako lepo obsijani s soncem," je, opirajoč se na palici, s tresočim glasom dejal sogovornik ... "Vem, da se bo še vse uredilo, a to težko prenašam, čeprav osebno nisem prizadet, ampak zaradi sina. V delavnici, v katerim sem mu po svojih močeh pomagal 25 let, je imel veliko piščali, igralnike in številne druge stvari za troje orgel ... V ožji družini imam sicer tri glasbenike, organiste: to sta sinova Damijan in Tomaž ter hči Marta," je sklenil pripoved in prečkal cesto.
Ko potok Reka postane hudournik ...
Kaj se je pravaprav dogajalo, sem se na lastne oči prepričala, ko sem se z Metodom Kroparjem odpravila skozi vas Grad in nato naprej skozi sotesko potoka Reka do spodnje postaje žičnice smučišča Krvavec. Prehod tu ni mogoč, kajti na cesti, ki jo je, kot videla, na dveh večjih delih odtrgalo, zasul pa jo je tudi plaz, je bilo včeraj popoldne več delovnih strojev in tovornjakov, ki odvažajo naplavine.
"Potok Reka, ki ga vidite tu, je pridrl v dolino. Povzročil je takšno katastrofo, kakršne še ni bilo ... Na vzhodni strani pa je zelo vodnat potok Pšata, ki izjemno hitro narašča ... " je začel pripoved Metod Kropar.
Pod Jenkovo lipo se je potem, ko je padlo tako veliko dežja, očitno nabralo toliko vode, da se je razlila po ravnini, po polju. Najprej poplavilo mizarsko oziroma orglarsko delavnico (kot je že omenil prejšnji sogovornik Štefan Močnik, op.a.), nato športno igrišče, šolo, športno in kulturno dvorano. "In ta voda je prinesla s seboj mulj, ki se po nekaj dneh spremeni v napol beton. Če ga ne odstraniš hitro, ga ne boš mogel nikoli več," je dejal Metod Kropar, na občini Cerklje pristojen za infrastrukturo, poleg tega pa je tudi poveljnik Gasilske zveze Cerklje in član štaba civilne zaščite.
"V soteski reke Reke je zdaj že očiščeno. Delajo že tri dni. In to zdaj tu je prava milina. Ta poškodovana cesta, na kateri sva, je bila obnovljena lani, in sicer jo v sklopu del za novi krvavški vodovod, v celoti financirala občina Cerklje iz svojega proračuna. Sam novi krvavški vodovod pa ni poškodovan, nova vodarna je dobro prestala ujmo. Težav ni bilo. Le na takoj v petek je bilo treba vodo prekuhavati, kajti ko se je voda zakalila, kajti odlopili so drenažo. Problem je v tem, da potem ni bilo ustrezne količine. Potem ko se je uredilo, a izjemno hitro začela naraščati poraba pitne vode, ki so jo mnogi kljub opozorilom uporabljali za čiščenje, " je dejal Kropar.
Z odstranjevanjem naplavin so, kot je še poudaril sogovornik, pričeli že med samim neurjem. Odstranjevali so in dajali na rob. Toda propusti preprosto niso več požirali, preveč je bilo ... Potem se je vse dobesedno zabilo za most in ni šlo skozi.
"Potok Reka je hudournik, in ko se pojavi ... In tu so se pojavili še drugi hudourniki, ki jih prej sploh ni bilo nikjer ... " mi je na mestu, kjer je odtrgalo cesto v širini dveh metrov in dolžini 10 metrov, razložil Kropar.
Voda je šla tam, kjer je lahko. In gasilci so bili na nogah od 4. avgusta naprej, in sicer od 10 minut do dveh zjutraj do večera v nedeljo. "Kar 340 intervencij, to so bila črpanja vode in pomoč pri čiščenju, je bilo zabeleženih od 4. do 6. avgusta. In to brez tega, kar se je dogajalo na tej cesti proti Štefanji gori. Na Pšati pa je še ena skala ogrožala hišo in to so minerji v ponedeljek, 7. avgusta, razbili," je navedel sogovornik.
Včeraj, v torek, so si geologi ogledali in z dronom fotografirali plaz nad naseljem Pšata, ki meri 100 krat 80 metrov. Zaenkrat naj bi bil stabilen. Na območju celotne občine Cerlje je bilo v neurju odtrganih šest mostov.
Ob koncu včerajšnjega popotovanja po Cerkljah sem srečala še dva domačina, prostovoljca.
"Ne nisva iz tega konca, živiva v spodnjem delu Cerkelj oziroma na območju, kjer nas poplava ni doletela. Sva Juš in Vid Arnež, zobozdravnik in učitelj. Tako preprosto je to: zmenila sva se in sva prišla pomagat čistit dvorano. In fajn metli imava!" sta se nasmehnila.
Prav Čebulj, postavil si si spomenik, kakor ga je postavil radovljiški župan z bazenom, ki ga občani bolj malo potrebujejo. …