Tadiću, đe ti je Mladić? (Tadić, kje imaš Mladića?) S tem vprašanjem so Ženske Srebrenice in drugi sorodniki žrtev genocida v Evropi konec 20. stoletja dočakali srbskega predsednika na pokopališču v Potočarjih. Čez dva meseca in pol jim bo lahko pogledal v oči. One pa ga ne bodo izžvižgale, kar se je dogajalo v preteklosti. Kakor tudi ne bi – Srbija (Vojislava Koštunice) je Mladića dolga leta skrivala. Zaradi Haaga je moral umreti tisti premier (Đinđić), ki mu je izročil Miloševića. V vrsti pa so čakali številni Srbi, ki so si zločine zamislili ali jih izvajali. Mladić predolgo.

Soočenje. Žalostno dejstvo je, da včeraj nismo od nobenega predstavnika oblasti v Srbiji slišali glasu o tem, kaj je ta Mladić storil in zakaj pravzaprav mora v Haag. Vse je predstavljeno kot eden od pogojev Bruslja, ki mu je treba ugoditi. Isto je bilo nedavno ob izreku kazni hrvaškim generalom. Od oblastnikov na Hrvaškem tiste dni nisi slišal niti besedice o trpljenju, ki so ga dotični obsojenci povzročili nemalo Srbom. Z drugimi besedami, soočanje s preteklostjo se na zahodnem Balkanu še ni niti začelo. "Sprave ni brez zaupanja”, pravi Milanka Dragar, ki je v Sloveniji izdala knjigo Zakaj. Gre za pričevanja preživelih Srebrenčanov, tudi tistih, ki so zatočišče poiskali v Sloveniji. Žal se za pravico do azila nekateri še dandanes bojujejo na sodišču! In če v Srebrenici posiljeni ženski tako težko damo azil, si želim, da za hip ne bi bili v EU in da bi nam vsaj Bruselj zaukazal humanost, pravičnost in odgovornost, kot jih zahteva od Zagreba in Beograda.