Kaj vam predstavlja Tito?
Osebno sem Tita spoštoval zaradi njegovega načina življenja. Kar se tiče njegove vloge, je pa stvar zgodovinarjev, da povedo, kaj je bilo v redu in kaj ne. Osebno ga nisem videl, razen njegove roke, ki je mahala iz črnega mercedesa. To je bil najbližji stik z njim. Najčistejši voditelj na svetu verjetno ni bil.

Kaj pa Drnovšek in Kučan?
Imam pozitivno mnenje o obeh.

Na kaj najprej pomislite ob imenih Bijelo dugme, Crvena jabuka, Plavi orkestar?
Pomislim na Zabranjeno pušenje, Ekatarino Veliko in ... Bijelo dugme je bil bend sedemdesetih, to je poslušal moj oče. Mi smo poslušali Zabranjeno pušenje.

Kako gledate na igrice o domobrancih in partizanih?
Srhljivo je, da se to še kar vleče, in kaže, da dokler ne bo umrl še zadnji od njih, ne bomo imeli miru. Če se kdo želi o tem prerekati, naj se dobijo na stadionu in se zmenijo. Tudi zdaj nam vladajo domobranci in partizani.

Zakaj se je ta igra prenesla tudi na vašo generacijo?
Ker je toliko ljudi ekonomsko odvisnih od tega in je sprejelo to igro. V mojih študentskih časih so 20-letniki govorili neumnosti, da jame še niso polne.

Nekateri menijo, da bi danes znova potrebovali plebiscitarno odločitev, da bi nas povezala ... Spet drugi pa, da je različnost v redu ...
Ni potrebe po enotnosti, to je poskušal že komunizem. Bilo bi pa zelo v redu, če bi se del volilnega telesa združil in opravil s političnimi elitami, ki so imele 20 let časa, a so zavozile do konca. Slovenci imamo na voljo samo dve opciji – opazovati stvari s kavča ali pa jih poskušati premakniti.

Kaj je moral imeti 20-letnik pred 20 leti, da je bil in?
Uf, tisti, ki so imeli vespo, so bili in. Nekaj let pred tem še avtomatik. Tako da – avtomatik in vespa.

Ni bilo pomembno, da si bil dober športnik, učenec ...
Ne, takrat so štele znamke iz tujine, ki se jih pri nas ni dalo dobiti. Svoj status si pokazal s tem, da si dal nase neke majčke, hlačke, supergice ... kappa, lotto, lacoste ... S tem si si ustvaril status in si bil in.

Kaj ste si želeli kot 20-letnik?
Predvsem to, da bi bil neodvisen, da mi ne bi bilo treba za nekoga delati. To je bil ultimativni cilj.

Vaša generacija študentov je bila prikrajšana pri privatizaciji, ker ni bila deležna notranjih odkupov, prav tako ne ugodnosti Jazbinškovega zakona, ker ni živela v svojih stanovanjih.
Mogoče smo bili malo premladi, da bi to izkoristili. Vsaj jaz in moja generacija nismo razmišljali, da bi si s certifikati ustvarili bogastvo. Ni pa to nič slabega. Moja družina je imela srečo, da je dobila stanovanje po Jazbinškovem zakonu.

Ste v teh 20 letih pomislili, da bi poskusili v tujini?
Sem. Eno leto sem iskal službo v Avstraliji, a ko sem dobil ponudbo, sem začel razmišljati, ali resnično želim živeti tako daleč od doma.

S koliko denarja ste se pred 20 leti kot študent prebili skozi teden?
Leto 1991 je bilo kar težko. Spomnim se, da sem za novo leto od očeta dobil tako imenovani romunski paket – krompir, živila in tako dalje. Vem, da sem kot študent zaslužil današnjih sto evrov in si za vso zimo kupil tono premoga. Zdaj za ogrevanje plačujem sto evrov na mesec.

S koliko denarja ste lahko pošteno zažurali s kolegi?
Jurja je bilo kar nekaj. Ne spomnim se točno. Vem pa, da je bilo to za kar nekaj piva.

Imate občutek, da politika neposredno vpliva na vaše življenje? Pred 20 leti in zdaj?
Vpliva, z neaktivnostjo. Največja tragedija, ki se je zgodila, je, da ljudje ne vidijo več perspektive. Ne moja generacije, ne direktorji podjetij, ne tisti, ki imajo denar. Mladi nimajo praktično nobenega vzornika več. Smo premajhni in povsod imajo prednost ne toliko politične kot družinske vezi. Nesposobnost določenih ljudi je pri nas sistemski problem. Ker nesposobni zaposlujejo nesposobne. To je najbolj grozljivo.

Kje se vidite čez 20 let? Kje vidite Slovenijo?
Na Sejšelih ... (smeh). Zamenjajmo. Naj pridejo oni sem in gremo mi tja. Se preselimo, cela populacija.