"S prijateljico sva tistega usodnega večera prisedli v avto k vozniku, ki sva ga poznali le bežno. Na avtocesti se je zaletel v zadnji del tovornjaka in vrglo me je na sprednji sopotnikov sedež. Pomaknila sem se še nekoliko nazaj k prijateljici, ki je rekla, da ne more dihati, in obležala," svojo zgodbo, ki ji je spremenila življenje, začenja Vesna Novak.

Dolgotrajno popravilo
V celjski bolnišnici so ji postavili diagnozo tetraplegija in začela se je rehabilitacija, ki je trajala dolgih pet let, a je bila v njenem primeru uspešna.

Danes si pri hoji pomaga z berglami, uspešno je končala tudi študij. "Mladi osupnejo, ko vidijo, kakšne posledice pusti nesreča in kako dolgo jih popravljaš, če to možnost sploh imaš," pove Novakova, tudi članica Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske, vključenega v nacionalni projekt Še vedno vozim – vendar ne hodim.

Cilj: 17 tisoč mladih
"Mladi takim zgodbam prisluhnejo," pravi David Razboršek, direktor Zavoda Vozim, ki je skupaj z društvom nosilec projekta. "Zato jih poskušamo predstaviti čim več dijakom, letos osem tisočim. V projekt pa bi radi zajeli vseh 17 tisoč dijakov, starih od 15 do 18 let. To pa bo brez izdatne finančne podpore pristojnih ministrstev in Javne agencije RS za varnost prometa težko uresničljivo," poudarja Razboršek.