Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Mladi večinoma delajo na pogodbah, ker ne dobijo niti dela za določen, kaj šele nedoločen čas. A vlada se očitno ne želi resno lotiti urejanja trga dela za najranljivejše. Za ljudi na avtorskih in podjemnih pogodbah ter študentskih napotnicah, ki nimajo plačanega dopusta, bolnišk, zdravstvenega in invalidskega zavarovanja ter pokojnin. Zadnji točki naj bi začeli urejati, a so ti koraki preveč sramežljivi, da bi bili delavci z njimi lahko zadovoljni. Vprašanje je, ali ne bodo sindikati na koncu prisiljeni žrtvovati tudi te pravice. A to pomeni, da bomo imeli še naprej različne ravni delavskih pravic in oblik delovnih razmerij. Tako zmagujejo le delodajalci in država. Če se delavci med seboj ljubosumno bijejo za drobtinice, lahko mimo njih speljejo ukrepe, ki škodujejo vsem.

Napaka. Z reformo se v pravice brezposelnih posega, ker naj bi ljudje zavračali službe in ostajali na zavodu. V času krize, pa tudi sicer, ta argument ne zdrži. Preprosto ker na trgu ni služb, da jih zavrneš. Težava tudi ni v tem, da bi bili socialni prihodki previsoki, temveč da so plače prenizke. V času krize, ko ljudje množično izgubljajo delo, je o tem težko javno govoriti, a takšno stanje je vladalo tudi v času največje rasti. Država ne more ponuditi čudežne rešitve. Mora pa poskrbeti, da ljudi ne pahne v še večjo bedo. Z ustvarjanjem modela zaposlovanja, ki bo delodajalcem omogočal poceni, skorajda suženjsko delovno silo, ne bomo dobili novih delovnih mest, saj bodo delo opravili brezposelni. Ki bodo kljub garanju na koncu še vedno, kjer so bili. Brez služb.