Zakaj ste šli v partizane?

Glavni razlog je bil domoljubna vzgoja v družini. Da je to domoljubje zaživelo, pa je bila kriva groba in nenadna italijanska okupacija. Vzeli so nam jezik, strahotno so nas teptali. Oktobra 1941 sem se odločil aktivno priključiti partizanom, pred tem pa sem na terenu delal v OF v Šentjurju pri Grosupljem. S kolegom sva prišla v grosupeljsko četo kot deseti oziroma enajsti partizan.

Koliko ste bili stari?

Osemnajst let. Oče ni nič vedel. Jaz sem mu vzel gojzarje pa plašč in kapo iz kože. Oče je potem prišel v naš tabor in rekel komandirju: “Po sina sem prišel.” On je videl, koliko je ura, in mu je odgovoril: “Kar dogovorita se.” In potem sva ob ognju sedela in mi je govoril, da ne vem, kaj je to vojna, da sem zelen in da se lahko družini kaj zgodi. Pa sem mu odgovoril, da sem se že odločil. Ko je videl, da me ne bo prepričal, je rekel: “Zapomni si dobro sledeče: vzemi se v roke in odgovarjaj sam zase. Ne usedi se nikamor, ne da bi dal nekaj pod ta zadnjo, tudi če je le smrekova veja, in ne streljaj na človeka, če ni oborožen. Naj te ne zavedeta denar in zlato in nazadnje, pazi se pijače in žensk.” Tega zadnjega se ravno nisem pazil (smeh). No, in nazadnje mi je še rekel: “Vse se da preživeti, če pa se boš sam sebi smilil, ne boš preživel.” In tako sva končala. Jaz sem ostal v hosti, on je pa šel. Sicer pa nas je imela večina starejših za norce.

Zakaj?

“Oni so oboroženi do zob, vi pa se jim boste uprli z nekaj puškami,” so nam govorili. Ampak vsaka generacija se mora vezati na neki višji cilj, idejo. Če se ne, je praktično mrtva generacija. Tako kot danes. Mlada generacija je zmedena, zato so razmere take, kot so. V naših časih je veljalo, da je na prvem mestu Bog, potem so sledili cesar, oče, učitelj, pa še duhovnik se je vmešal notri. In vsi so imeli pravico, da so ti komandirali. Mladi pa smo želeli samostojnost. Verjetno je že v naravi, da se želijo mladi osvoboditi. In to je pozitivno. Posebno če se generacija zna organizirati in deluje skupaj, ne pa da dovoli, da jo razbijejo.

Kako so bili videti ti partizanski tabori? Kje in kako ste živeli?

Jaz sem mislil, da bomo spali v lepih šotorih, pa ni bilo ravno tako. Kmalu sem videl, da bo treba živeti v naravi in z naravo. Spali smo v baraki iz smrekovih vej, na njej so bile en meter velike ledene sveče. Na tla smo oklestili smrekovino, da je bilo mehkejše. Po navadi smo ležali v dvoje; eden je na smrekovino dal šotorsko krilo in odejo, z drugim krilom in odejo pa sva se pokrila. To je bila za marsikoga velika prelomnica v življenju. Meni, recimo, ni bilo treba iti v hosto. Jaz sem odlično živel. Oče je imel trgovino in smo bili premoženjsko dobro situirani. Na eni strani si moral torej za seboj pustiti družino, ljubezen, prijatelje, na drugi pa si moral sam pri sebi razčistiti z dejstvom, da boš ubijal. Če ne boš ti njih, bodo oni tebe. To je vojna, surova in umazana.

Kje ste dobili orožje?

Oborožitev je bila zelo slaba. Naša četa je imela smo en mitraljez bivše jugoslovanske vojske, tri lovske puške, tri mavzerice in nekaj čutaric. Partizani smo orožje dobivali v glavnem od posameznikov, ki so ga skrili po propadu jugoslovanske kraljeve vojske. To je bilo takrat zelo tvegano – Italijani so namreč tako početje kaznovali s smrtjo. Pozneje je bil vir oboroževanja okupator, velik prelom pa je bil leta 1943 ob kapitulaciji Italije, ko so se naše enote zares oborožile.

Kako pa ste dobili hrano?

Na terenu smo organizirali OF. Vsa večja naselja so imela svoje odbore, ki so imeli nalogo, da vzdržujejo stik s partizanskim odporom. Poleg propagandne vloge so imeli tudi nalogo oskrbovanja partizanov s hrano. Do leta 1942 je bilo vse to na prostovoljni bazi, vsak je rad dal za partizane.

Ste začeli kot navaden vojak?

Seveda. Kot vojak, ki mu je mama, ko je bil še doma, rekla, naj gre kuri glavo odrezat, pa si ni upal – zaradi krvi. Jaz nisem bil za vojaka. Ampak domoljubje je močna stvar, ki človeka prelomi. Potem sem napredoval, ampak takrat ni bilo tako, da bi se ljudje grebli za položaje. Vse sem dal skozi, od borca in kurirja do komandanta operativnega štaba. Rekel bi, da so prej enote vzgajale mene kot jaz njih.

Kaj je bil za vas najtežji trenutek v vojni?

Najodgovornejši trenutek je bil na Menini planini, ko sem rešil 500 ljudi. Obkolilo nas je 12 tisoč pripadnikov SS. Če takrat ne bi sprejel takih odločitev in če ne bi bili taki borci, bi se lahko zgodila še večja tragedija kot na Pohorju. Najbolj pa me je prizadelo bratomorno klanje. Moji sosedje, moji sošolci so vzeli v roke puške in se začeli boriti proti nam. Zaradi izdaje je umrlo 80 tisoč Slovencev. Cerkev je, namesto da bi združevala narod, podpirala okupatorja.

Pravite, da so šli med domobrance tudi vaši sosedi in sošolci. Kako ste po koncu vojne gledali drug na drugega?

Jaz sem pozitivec in sem znal odpuščati. Tudi po vojni smo se s tistimi, ki so preživeli, pa s starši in sorodniki pozdravljali.

Na podlagi česa so se takrat ljudje odločali, ali bodo šli k domobrancem ali k partizanom?

Vsi, ki smo bili vezani na Ljubljano, ki smo hodili sem v šolo, smo se priključili levi strani. Tisti, ki so imeli doma kmetije in so bili na vrsti, da prevzamejo njihovo upravljanje, pa so bili zelo vezani na Cerkev. Ta pa je takrat želela, in to hoče še zdaj, držati ljudi v temi. Mislim, da je bila tukaj ta delitev.

Zakaj se skoraj 70 let po drugi svetovni vojni ideološki prepad znotraj slovenskega naroda povečuje, namesto da bi se manjšal?

Jaz celo mislim, da Slovenija še nikoli ni bila tako razdeljena, kot je danes. Ampak vse to je preteklost. In mi, Slovenci, smo tako naivni, da s preteklostjo obremenjujemo sedanjost in prihodnost. To nam ne koristi. Mislim, da je v ozadju cerkvena strategija, da ne prizna svojega dela krivde iz druge svetovne vojne. Več kot 95 odstotkov nas je bilo vernih, ko smo prišli v partizane. Če bi Cerkev priznala odgovornost in se opravičila, kot se je za zločine partizanska stran, bi imeli verniki še večje zaupanje vanjo. Pa tudi naša stran bi jo bolj spoštovala. Druga stvar pa so emigranti v Argentino, ki so svoje otroke vzgajali v duhu: komunisti so nam vzeli domovino, moramo se boriti, da jo dobimo nazaj. In ko so se vrnili v Slovenijo, so zadeve pripeljali tako daleč, da zdaj nemalokrat slišim: partizani so bili zločinci, mi pa smo se za domovino bojevali.

Pravite, da ste bili verni, preden ste šli v partizane …

O, ja. Ni me sram povedati. Tudi ministrant sem bil. Do leta 1943 sem veroval v Boga, pred akcijami sem še očenaš molil. Potem sem pa videl, da bi moral ta bog, če je kje, našemu narodu, ki so ga želeli uničiti in razseliti, pomagati. Takrat sem videl, da od tega boga, ki nam ga predstavlja Katoliška cerkev, nimam česa pričakovati. Takrat sem se odločil, da je moj bog moja vest.

Kako gledate na to, da je narodno-osvobodilni boj (NOB) po koncu vojne umazala revolucija?

Revolucija je bila, to je treba priznati. Takrat sta bili dve struji. Socialdemokrati, ki so želeli prehod brez revolucije, in komunisti, ki so želeli revolucijo. Čeprav sem bil komunist, sem bil proti krvavim obračunavanjem. Kar pa se tiče politično-gospodarskega sistema, če danes pogledate ameriški kapitalizem, vidite, da tako ne bo mogel več dolgo funkcionirati. Naša ideja samoupravnega sistema je bila zelo dobra, dokler ni začel riniti v tehnološki proces gospodarstva: tozdi, sozdi in podobno. Kar naenkrat so imeli glavno besedo tisti, ki niso delali. In sistem se je izrodil.

Zakaj mislite, da na proslavi ob dnevu OF ni bilo predstavnikov vlade?

Jaz sem prepričan, da vedo in se zavedajo, da je bil NOB največje delo Slovencev, ampak želijo na vse mogoče načine sebe in dejanja svojih dedkov očistiti. Drugo pa je slovenska fovšija, češ, zakaj bi partizani nekaj imeli, mi pa ne.

Prej ste omenili mlade. Danes se zdi, da med njimi vladata apatija in jeza. Je to problem?

To je velik problem za narod, domovino. Vsaka generacija mora odigrati svojo vlogo. Če je ne, nastane vakuum. Ko v državi nastopi jalovost, začne gospodarstvo stagnirati. Odkar fantje ne hodijo v vojsko, se držijo kikel svojih mater. To je tipično za to generacijo. Mati je pa mati, z otrokom bo vedno delala v rokavicah.

Najbrž je bila po drugi svetovni vojni jezna tudi vaša generacija. Ne nazadnje ste izgubili najboljša leta ...

Ja, tudi med partizani je bila fovšija, češ, on je imel to funkcijo, jaz pa ne. Travm je bilo veliko. Številni so po koncu vojne začeli piti, hodili so kot tifusarji. Kot je rekel Lenin: revolucija žre lastne otroke.

Glede na vašo zgodovino v jugoslovanski vojski me zanima, kako ste gledali na razpad Jugoslavije.

Osamosvajanje Slovenije sem podpiral. Poznal sem nacionalistične težnje posameznih narodov, zato sem vedel, da je najbolje, da gremo. Nikoli pa si nisem mislil, da bodo novi slovenski voditelji, vsi po vrsti, tako nesposobno vodili to državo in da bodo nalašč pa tako zakonito obubožali narod. Zdaj imamo še nekaj srebrnine, pa želijo še to pokrasti. Narod pa seveda plača.

Kako pa gledate na vladne varčevalne ukrepe?

Z njimi se povsem strinjam. Le razporeditev ni prava. Država bi morala več vzeti bogatim, ne pa narodu, ki se komaj preživlja. Ampak samo z varčevanjem ne bomo preživeli. Če daš denar v nogavico, gospodarstvo ne bo zaživelo in ne bomo prišli iz krize. Treba je začeti razmišljati, kako zagnati ekonomijo.