Zadnja desetletja permisivne vzgoje, kjer otrok nikoli ne sme zebsti v ušesa, si ne smejo nikoli potolči kolen ali slišati besede ne, bodo kmalu obrodila najslajše sadove. Otroški odrasli že zdaj zahtevajo, ne prosijo.

Kolegica mi je razlagala, da je na zavodu za zaposlovanje na delavnicah o zaposljivosti srečala gospodično, za katero je bila edina sprejemljiva služba tajnica odvetnika. Nekje drugje se je fant širokoustil, da se mu za tisoč evrov na mesec ne izplača v službo. Ne nazadnje sem nekoč spoznala gospodično, ki je bila prepričana, da je novinarstvo fina služba za med študijem. Da jo po njem čaka nekaj posebnega, ni dodala, a sem slišala med vrsticami.

Ker veste, danes smo mi vsi ful posebni. O tem je po spletu zaokrožil zabaven strip, ki sem ga sicer prebrala, ko je bila ta kolumna že napisana. Pri sedmih smo znali našteti vse države sveta in njihova glavna mesta, mleko pa so nam na mizo iz hladilnika do predvčerajšnjim postavljale mame. Na Facebooku znamo nastaviti vseh 16 parametrov, zato se z banalnostjo programov pralnega stroja sploh ne mislimo ukvarjati. V bistvu je pravi problem sveta samo v tem, da še ni spoznal, kako zelo posebni smo. Medtem ko čakamo, da se nam bo uspelo čim bolje prodati z osebnim marketingom, s pomočjo novih tehnologij prepričujemo okolico, da je vse, kar se nam zgodi, nad, super in ful kul. Vse, kar se zgodi nam, lahko opišemo le s presežniki, na naših dopustih pa ves čas sije sonce. Tako na tisto pravo, tisto, kar si v svoji edinstvenosti zaslužijo, čakajo vsi natakarji, ki strežejo zanič kavo z zanič pristopom, in vse trgovke, ki so prepričane, da je njihovo trenutno delovno mesto pomota in da jih v idealnem svetu čaka vogalna pisarna. Zagrenjeno čaka cela plejada mladih, ki v svojem trenutnem poklicu še niso našli klica.

Očitno sem še iz nekega drugega časa, ker mislim, da je vsako delo častno. Žalosti pa me, da bodo vsi ti čakali in morda nikoli dočakali, namesto da bi poskušali postati najboljši v tem, kar trenutno počnejo.