Dogaja se že odkar pomnim (ne le meni, prepričan sem, da tudi vam), a pred kakšnima dvema tednoma mi je med čakanjem v vrsti na blagajni naše male Mercatorjeve trgovinice, prvič dvignilo pritisk.
Med potjo domov sem zato na Facebooku objavil naslednji zapis:
Prizor je bil skrajno žalosten. Ženica s palico je stala kakšna dva metra od blagajne. Sprva je nisem niti opazil, šele ko jo je ogovorila trgovka, češ, zdaj bo pa kmalu, sem seštel ena in ena. Čakala je, da se bo prodajalki v blagajni nabralo dovolj drobiža, da ga bo gospe lahko vrnila. Ko sem trgovino zapustil (plačal sem s kartico), je gospa še vedno čakala na svoj drobiž.
Prijatelji so dodali nekaj zanimivih komentarjev. Nekoga, ki živi v Luksemburgu, še nikoli niso vprašali po drobižu. Drugi je zapisal, da se v diskontnih trgovinah to ne dogaja, tretji je naredil izračun, koliko bi se vsako leto nabralo v blagajni, če bi se vsak kupec na blagajni odpovedal sedmim centom.
Déjà vu
Danes dopoldne se je scenarij skoraj ponovil, le da sem imel namesto starke eno od glavnih vlog jaz.
Ker mi je v službi zmanjkalo časa za kosilo, sem skočil v bližnjo trgovino po sendvič in jogurt. "Dva evra in petnajst centov," reče prijazna trgovka.
Iz denarnice sem povlekel bankovec za pet evrov. V trenutku, ko sem ga izročal trgovki, se mi je pred očmi odvrtel prizor izpred dveh tednov. Sam pri sebi si rečem: "Zakaj ne plačaš s kartico!?" A ker je bil bankovec že v rokah prodajalke, nisem želel komplicirati.
Takoj za tem je sledilo vprašanje: "Imate morda 15 centov?"
Pogledam v predalček za drobiž, imam ravno dva kovanca: Za dva evra in dvajset centov. Dam ju trgovki, ona mi vrne bankovec in se mi opraviči, da ji za vračilo še vedno manjka pet centov. "V redu je," odvrnem. Ne ljubi se mi čakati, pa gre gospa vseeno v sosednjo blagajno zamenjat nekaj bankovcev v drobiž. "Potrebujem za naslednje kupce," odvrne prijazno.
Na drugi strani kupce z uvajanjem raznih predprazničnih razprodaj strižejo kot ovce. Petkove gneče v nakupovalnih središčih so jasen dokaz, da jim je uspelo s črnim petkom nategniti velik del Slovencev.
Glede na to, da so dosegli svoje, bi človek pričakoval, da bodo to vsaj poskusili početi v slogu.
Ko recimo v Združenih državah, od koder so črni petek uvozili, vstopiš v trgovino, se počutiš kot kralj. Da bi človeka na blagajni vprašali po drobižu? Na kraj pameti jim ne pade.
Tudi zaradi odnosa slovenskih trgovcev do kupcev že kar nekaj časa vse, kar lahko, nakupujem prek spleta. Večinoma iz tujine, ker je tam pač ceneje. Nekatere trgovine vrhunsko poskrbijo za kupca. Če ti izdelek ne ustreza ali je z njim kaj narobe, pridejo zadevo s kurirjem iskat na dom. Zastonj. Fantastična nakupovalna izkušnja. In za tretjino cenejša kot v kateri od slovenskih trgovin.
Ko sem pred tedni v Delu bral intervju z direktorjem Mercator Tehnike, se mi je naježila koža.
Spletno nakupovanje je po njegovem modna muha, saj se lahko digitalizacija dogaja le v javni upravi in podobnih panogah. "Prepričan sem, da se močno motijo tisti, ki menijo, da bo v prihodnje vse življenje potekalo le prek mobilnega telefona," je dejal gospod in pribil še, da je odnos do spletnega nakupovanja generacijsko pogojen.
Ja, madona, seveda je generacijsko pogojen. Generacije, ki pralne stroje danes kupuje v trgovini, čez petnajst let ne bo več. Ah …
Je pa res, da ko te pograbi lakota, sendviča in jogurta ne moreš kupiti prek spleta. Ni važno, v katero generacijo sodiš. Moraš pa – vsaj pri nas – v žepu imeti drobiž.
Mene bolj moti,ker jim sistem na blagajni ne dela dovolj hitro, pa je kar smešno ,ko trgovke na blagajni zavijajo …
naslov je bedast, problematioka pa pač balkanskega tipa. V Nemčiji se že od nekdasj, ko je 99% lčjudi plačevalo z …
Kaj vas ni sram, da kljub več pripombam komentatorjev še vedno vstrajate z kolumno kvazi novinarja (če je ta še …