"Preiskoval sem primer notranje kraje, ko se je posameznik, ki sem ga opazoval, tako da sem se skrival v travi, pri uriniranju čisto na koncu obrnil v levo in me za las zgrešil. Sicer bi teklo po meni. Na to sem se miselno že pripravil. Ostal sem miren in le na hitro pospravil mobilni telefon." To je le eden izmed delovnih dni zasebnega detektiva Aleša Ažmana. V enournem intervjuju nam je nanizal številne anekdote, ki so se mu pripetile na poklicni poti. Pravi, da njegovo delo ni takšno, kot ga prikazujejo v detektivskih filmi ter serijah: "Ko šest ur nepremično ležiš v blatu in te ob tem pikajo komarji, v tem ni nobene erotike."
Ker je imel v preteklosti večkrat slabe izkušnje in so želeli z njim tudi fizično obračunati, se ne izpostavlja rad. Na spletu tako ni možno najti njegove fotografije.
Kljub vsem veščinam in znanju, 17 let je bil zaposlen v vojski, na terenu občasno pride do nevarnih situacij, ko mu posamezniki, ki jim stopi na prste, grozijo. Do sedaj je na srečo ostalo le pri grožnjah, kar sogovornik pripisuje ustreznemu posredovanju: "V nevarnih situacijah moraš znati umiriti zadevo, da ne eskalira, posebej pri kriminalnih združbah, ki polnijo naslovnice časopisov. Nedavno se mi je zgodilo, da me po izročitvi poziva na sodišče niso spustili ven. Poklical sem policijo, ki se je zelo hitro odzvala. Pri norcih res nikoli ne veš, kako bodo odreagirali."
Veliko je čakanja, včasih gre cel dan k vragu
Skrivanje v travi, za grmi in v avtu – vse to vse pride v poštev pri delu zasebnega detektiva. Ključna je dobra oprema, ki se od primera do primera razlikuje. Po navadi je sestavljena iz dobrega mobilnega telefona, fotoaprata z objektivi, minikamer, dobre programske opreme, naprav za odkrivanje prisluškovalnih naprav, testov za droge in alkotestov ter DNK paste.
Aleš, ki detektivsko agencijo Detekta vodi skupaj s partnerko Matejo, pravi, da moraš biti za opravljanje omenjenega dela izjemno potrpežljiv: "Veliko je čakanja. To so stvari, na katere žal nimaš vpliva. Včasih gre cel dan k vragu in ne najdeš nobene koristne informacije ter po koncu dneva ne moreš nič pokazati. A to moraš pri tej vrsti dela vzeti v zakup."
Nadaljuje, da mora biti zasebni detektiv zelo iznajdljiv. Da se bolje zlijeta z okolico, sta si s partnerko omislila hišnega ljubljenčka, s katerim odhajata na teren in pod pretvezo sprehajanja kužka opazujeta okolico in pridobivata koristne informacije. Pogosto jima je dejstvo, da sta v zasebnem življenju par, pomagalo, da osebam, ki sta jih preiskovala, nista bila sumljiva.
"Iskali smo gospoda, ki je kar naenkrat izginil in njegova družina ni vedela, kje se nahaja. Ugotovili smo, da se je preselil k ljubici, kjer je že urejal okolico. To nam je uspelo posneti s fotoaparatom z bližnjega hriba, kjer sem zamaskiran ležal v travi. Gospa, ki je sprehajala psa, me ni opazila do trenutka, ko me je zavohal njen kuža. Kar streslo jo je, saj je bilo kar naenkrat 'eno grmovje več'. Vprašala me je, kaj počnem, in sem dejal, da fotografiram krave na sosednjem hribu. Ko smo že uspeli dokazati, da je zapustil družino, sva se z Matejo peljala čisto blizu hiše, ko je kosil travo. Opazil naju je in se jezno nameril proti nama. Midva sva se začela objemati. Mislil je, da sva par, ki se skriva, zato se je tik pred avtom obrnil," je enega izmed primerov, ko sta se morala hitro znajti, navedel Ažman.
V Sloveniji deluje 96 zasebnih detektivov
Aleš Ažman in njegova partnerka Mateja sta dva izmed 96-ih licenciranih zasebnih detektivov v Sloveniji. Nekateri so zaposleni pri podjetju, večina pa jih delo opravlja samostojno. Sogovornika imata veliko dela. Vsak mesec imata od 30 do 40 primerov. Nekatere rešita v nekaj urah, za druge potrebujeta več časa. V teh primerih poleg svojcev tudi sama čutita veliko olajšanje, saj jima zadeva ne da miru. Ažman pove, da je veliko odvisno od sreče: "Če preverjamo bolniško odsotnost, lahko posameznika tri dni opazujemo in človek ne bo prišel iz hiše, že 4. dan pa bo morda z motorko žagal drva."
Pomembno je, da znata ujeti pravi trenutek, v katerem posameznika pri dejanju zasačita in to ovekovečita s fotografijo. Slovenski rek, da slika pove več kot tisoč besed, v njunem primeru drži kot pribit. "Če jih ujameš s prsti v marmeladi, težko zatajijo," v smehu razloži Ažman. Večina mu, ko jih zasači pri neprimernem dejanju, vse prizna.
Ljudje se nanju obračajajo z različnimi željami; čeprav želita vsem ugoditi, včasih te presegajo njuno pristojnost. Če bi sprva pomislili, da ju najpogosteje najamejo zakonci zaradi suma partnerjevega varanja, je takih primerov malo. Gre večinoma za ženske, ki imajo vse že dobro razdelano: "Ko ženske pridejo do mene z idejo o nezvestobi, se v več kot 90 % primerov izkaže za resnično. Ženske imajo res dobro intuicijo. Ko pridejo na sestanek, imajo že veliko informacij. To nam je v veliko pomoč."
Sogovornik opaža, da je pri moških drugače: "Moški redko preverjajo partneričino zvestobo. Za to krivim moški ego, saj želijo sami dokazati partneričino nezvestobo."
Vse več preverjanja alkoholiziranosti v službah
Velikokrat pa sta zasebna detektiva za posameznike, podjetja in odvetnike prenašalca pošte, saj vročata pozive sodišč, ko se izmikajo, največkrat so to vabila na kazenske obravnave. Ljudje nočejo dvigniti pošte, zato jim jo je treba osebno vročiti. Preverjata lahko tudi prisotnost alkohola in drog v krvi med zaposlenimi, kar postaja vse pogostejša praksa, saj se podjetja zavedajo odškodninske odgovornosti v primeru nesreče na delovnem mestu.
Takih primerov v Sloveniji ni malo, pove sogovornik. To mu je v pogovoru potrdila članica komisije za podaljšanje dolgotrajnih bolniških odsotnosti. Teh naj bi bilo upravičenih le 10 odstotkov. Sogovornik na tem mestu navede možno rešitev: "Detektivov je v Sloveniji več kot dovolj, da bi nas država lahko najela za preverjanje dolgotrajnih bolniških. Na ta račun bi lahko privarčevali milijone. To pomeni, da bi vsi zdravstveni delavci lahko imeli idealne plače. Sogovornica pa mi je takrat dejala, da za to ni interesa."
Čeprav sta pri svojem delu videla in doživela že vse, se še zmeraj najde kaj, kar ju preseneti. A tudi nenavadne stvari so zanju z leti postale normalne. "Človeška domišljija včasih res ne pozna meja," skleneta.
dezurni@styria-media.si
Vsekakor bi morali na vsaki UE oz.Občini in Dursu-Fursu imeti redno zaposlenega detektiva z skupino ljudi, ki bi preverjali prebivalce …
Nikoli nisem razumel, da glumiš bolniško, da bi delal kaj drugega. Tudi brezdelnikov na delovnih mestih ne. Vedriš in dragocene …
Ni čudno, da gre Slovenija v maloro, če vsi (razen nekaj izjem) podpirate izkoriščevalce bolniške, namesto delavcev, ki morajo opravljati …