"Mineva 70 let, odkar so Nemci v tej šoli zbrali 645 otrok, ugrabljenih njihovim družinam in namenjenih za premestitev v tuje okolje," je na prireditvi v prostorih današnje I. Osnovne šole Celje spomnil predsednik Danilo Türk.

V teh težkih trenutkih oz. tragediji je treba po njegovem mnenju razmisliti s stališča moralnih in pravnih meril, ki jih imamo danes, saj je šlo za nasilno premestitev otrok iz ene etične skupnosti v drugo. Prav je, da se takšnega dejanja spominjamo, saj se tovrstni zločini ne smejo ponavljati, ta spomin je dragocen za današnji čas in prihodnost, je dejal.

Izseljenih 63 tiosč ljudi

Zločin, kot so ukradeni otroci, moramo po Türkovih besedah razumeti v njegovem zgodovinskem kontekstu. Zločin ugrabljenih otrok je bil namreč del širšega načrta preseljevanja zavednih slovenskih ljudi v koncentracijska taborišča. Postregel je tudi s podatkom, da je bilo 63.000 ljudi v Sloveniji med drugo svetovno vojno izseljenih v različna taborišča smrti, uničevanja in suženjskega dela.

Eden izmed udeležencev današnje prireditve pa je povedal, da je bil star 11 let, ko je nemški okupator obkolil njegovo hišo in so ga skupaj s starši odpeljali v prostore današnje I. Osnovne šole Celje. Tudi če bi živel tisoč let, ne bi pozabil, kaj so Nemci storili njegovi družini. Njegova starša sta namreč po dveh mesecih trpljenja v Auschwitzu umrla, njega pa je okupator premeščal iz enega v drugo taborišče.

Društvo se je borilo za pravice ukradnih otrok

Po besedah predsednika Društva taboriščnikov - ukradenih otrok Janeza Žmavca, katerega mati je prav tako umrla v Auschwitzu, se je društvo precej let borilo za pravice ukradenih otrok, vendar so šele po osamosvojitvi Slovenije uspeli zagotoviti številne socialne pravice.

Avgusta 1942 je nacistični okupator izpolnil strogo zaupni odlok nemške vojske, po katerem so v zbirno taborišče v tedanjo celjsko okoliško osnovno šolo deportirali nekaj čez 600 družin s Štajerske in Gorenjske, katere člani so bili partizani ali podporniki osvobodilnega gibanja. V taborišču so nasilno ločili starše od otrok, ki so jih poslali v prevzgojo (ponemčenje). Dojenčke so po večini posvojile nemške družine, fantje in dekleta pa so morali delati v tovarnah in taboriščih. Od t.i ukradenih otrok jih danes živi nekaj več kot 200.

Starše otrok so poslali v taborišča (Auschwitz), otroke pa v prehodno taborišče Frohnleiten pri Gradcu, od tam pa v mladinska taborišča po nemškem rajhu in drugih okupiranih deželah. Nekateri so v pregnanstvu umrli, večina pa se jih je po koncu vojne preko repatriacijskih domov vrnila v razrušene in opustošene domove.