Martinovanje je zelo priljubljeno na Slovenskem. Letos je ta praznik padel na soboto, kar je še dodatno začinilo mnoge zabave in sorodne prireditve.
Najbolj resno k praznovanju martinovega pristopajo na Štajerskem. Največji dogodek v počastitev tega praznika se tako odvija v Mariboru.
Tudi malce bolj proti jugozahodu se na god sv. Martina znajo poveseliti. Tako sta na Savinjskem "nastala" dva nova kraja.
Zdraviliško in pivovarsko mesto Laško je namreč na eni od prometnih tabel "postalo" Flaškon, železniško vozlišče Zidani Most pa se je "spremenilo" v Židani Mošt.
Častnik, misijonar, škof, "oče" kapel
Martinovo praznujemo v čast svetega Martina iz Toursa, rimskega škofa. Rodil se je leta 316 v Panoniji, že kot malček se je, kot sin rimskega vojaškega častnika, preselil v Pavio, takratni Ticinum. Njegova starša nista bila kristjana, sam pa je že v zgodnji mladosti vstopil v katehumenat. Kljub temu se je preizkusil v vojaški službi, ki pa jo je kmalu opustil in postal misijonar.
Leta 371 je bil izvoljen za škofa v francoskem Toursu. Znan je bil po svojem zavzemanju za reveže. Ni se preselil v škofovsko palačo, živel je z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati. Iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier.
Umrl je 8. novembra 397 v Candesu, severno od Toursa. Njegov pogreb je bil 11. novembra, kar je botrovalo praznovanju martinovega na ta datum.
Znana anekdota iz Martinovega življenja je njegovo srečanje s prezeblim beračem, ki mu je podaril polovico svojega plašča. Na Martinovem grobu so kasneje postavili kapelo. Latinski besedi za plašč sta "cappa" ali "capella", tako da današnje poimenovanje manjšega krščanskega sakralnega objekta izvira prav od Martina iz Toursa.
Martin iz Toursa je upodobljen na doslej najstarejših najdenih freskah na Slovenskem iz obdobja romanike, v cerkvi sv. Martina na Pohorju.
dezurni@styria-media.si
No mogoče je "Martinovo" preimenovanje krajev na prometni signalizaciji komu res smešno, je pa za avtorja preimenovanja tudi kaznivo, seveda …