Že nekaj časa pripravljate strokovno knjigo o enostarševskih družinah. Komu bo pomagala?
Knjiga bo imela zelo konkretne nasvete za starše v enostarševskih družinah. Pomagala jim bo, da so bodo lažje izognili napakam, ki jih ločeni starši pogosto delajo in se včasih vlečejo dolga leta tako v odnosu do drugega partnerja kot v odnosu do otroka. Opisani bodo tudi vzgojni pristopi, ki so pomembni, ko je en človek, en starš za vse sam.

Bi lahko izpostavili kakšno od pogostejših napak, ki jih delajo starši v enostarševskih družinah?
Ena od pogostih napak, če govoriva o odnosih, je slabo govorjenje o drugem partnerju. Vsakič, ko reče eden od staršev za drugega, da je slab, ta otrok pripiše to tudi sebi. Globoko v sebi se otrok pravzaprav zaveda, da je dedno pol od drugega starša in s tem pravzaprav kritizira tisto drugo polovico otroka. In če drugi starš dela enako, otrok izve, da ni nihče od njegovih prednikov kaj dosti prida. Otrok ne more imeti dobre samopodobe, tudi če mu kupiš zelo lepe stvari, pa tudi če ga vpišeš v balet, k strelskim vajam … Nič ne pomaga, če dobiva signal, da je ničvreden, ker je njegov oče ničvreden, mama ničvredna …

Kako pomembna je starost otroka ob ločitvi? Kdaj so otroci najbolj občutljivi, ko gre za ločitev?
Ko se otrok enkrat zaveda situacije, je za otroka težje in je ločitev hujša stvar. Starši pogosto razmišljajo drugače in prelagajo ločitev … Jaz seveda ne navijam za ločitev, da me ne bi narobe razumeli. Ampak če je eden od staršev prepričan, da se bo ločil, naj ne čaka, da bo otrok starejši in bo vse doživljal še huje. Več kot razume, težje mu je. V tem času, ko prelagamo ločitev, bi se lahko že vzpostavil nek normalen sistem funkcioniranja, kjer oba starša fukcionirata po starševsko, partnerstvo pa razpade. 

Na novinarski konferenci na temo otrok ločenih staršev ste omenili raziskavo, kjer so analizirali otroke iz nefunkcionalnih družin. Ugotovili so, da so bili dolgoročno otroci iz družin, ki so se ločile, na boljšem, kot otroci iz družin, ki so ostali v nefunkcionalni družini. Kaj je bilo tu mišljeno pod družine, ki ne funkcionirajo?
Šlo je za družine, ki so bile tik pred tem, ali se ločijo ali se ne ločijo. Bi se ločili, pa se niso, situacije so bile skratka podobne situacijam v tistih družinah, kjer so se starši ločili. Niso funkcionirali, ni šlo, a so zaradi različnih razlogov vseeno vztrajali … Skrbelo jih je, kaj bodo rekli sosedje, skupaj so ostali zaradi finančnih razlogov … tudi zaradi izsiljevanja, kako se bo skrbelo za otroka … Tudi to se pogosto dogaja, čeprav z eno razliko. Očetje se sami borijo za to, da bi skrbeli za otroka, na strani žensk pa stoji celotni državni aparat. Kar 95 odstotkov dodeljenih starševskih pravic je v korist matere, pa pogosto ne glede na to, ali so psihične bolnice, imajo za sabo kriminalna dejanja in podobno. S tako stvarjo oče nima nobenih možnosti, da bi dobil skrbništvo. Mame pa ga dobijo gladko.

Kako to vpliva na same otroke – tak sistem v državi?
Ja v glavnem mame same vzgajajo otroke. Otroke uspe odtujiti očetom, tako rovarijo proti očetu, da ima otrok na koncu resnično znotraj sebe občutek, da očeta nima rad. Ga res odtujijo. Če pa pride do srečanj, če so stvari strokovno vodene, pa otrok ugotovi, kako je očeta v resnici pogrešal. Smo pač še vedno zelo različni tudi pri vzgoji. Oče je tisti, ki popelje otroka v svet, oče ne vzgaja otrok za doma. Mama vzgaja otroka predvidoma za doma. Teh mehanizmov je toliko, da držijo otroke ob sebi in matere otrokom podzavestno ne dovolijo odrasti. Ker bodo sicer same. Zdaj je mama, partnerka ni, kdo pa je, če še v službi ni uspešna in če tudi mama ne bo več?

Kakšne posledice ostanejo otroku, ko matere otroke odtujijo očetu?
Otroci izgubijo del otroštva ob staršu, ki otroku ne dovoli odrasti, ki ga ovira, ki mu onemogoča odraščati. Končni rezultat je lahko nezaupanje do vseh odraslih, tudi do tistih pomembnih odraslih. Ne zaupa niti materi, ker vidi, da manipulira. Zaradi vsega manipuliranja ne zaupa očetu. Nazadnje se zaupa nekomu na spletu in smo tam … Večinoma pa se zgodi to, da zorenje otrok in najstnikov v teh primerih ne poteka optimalno. Če že drugega ne, se ne počutijo varno in so zaradi tega tudi manj uspešni v šoli. Pogoj za učenje je, da se počutijo varno. Ne govorim, da se ne učijo, se učijo. Ampak si zapomni veliko več tisti otrok, ki se počuti varno.

Foto: Saša Despot razveza zakonskih zvez Nekateri starši očitno krivijo otroka za prepire in razhod. Kaj s tem storimo otroku?
Nabijemo mu krivdo. Otrok se počuti krivega, tako ali tako pa ne more nič narediti. In tako obžaluje, z obžalovanjem škodi samemu sebi, to zelo slabo vpliva na njegovo samopodobo. Se ni za čudit, če je potem tak otrok v odrasli dobi depresivna oseba, če ima občutek, da mu v žvljenju nič ne uspe, če ima občutek, da je nepomemben. Če odpove vedno zadnji hip stvari, ki bi jih moral dokončati. Gre delat izpit za avto, vse naredi, na izpitno vožnjo pa ne gre. Ko gre na fakulteto, konča izpite, diplome pa ne naredi. Se loti nekega podjetnega projekta, pride skoraj do konca in odneha tik pred zdajci. Ker se vsega boji, boji se neuspešnosti, boji se uspešnosti. Boji se, da bi se karkoli v življenju spremenilo. Če noče, da se nič ne spremeni pomeni, da živi v času, ko so bile stvari še v redu. Najdete na primer en kup moških, ki imajo stare frizure na primer bundesliga. To je zato, ker so bili v tistem času najbolj uspešni v svojem življenju, zato imajo tako frizuro, čeprav ni sodobna. Ne morejo gledati na svet z nekim sodobnim pogledom, pa ni važno ali govorimo o beguncih, o ženskah in njihovih pravicah, ali govorimo o otrocih ali se ga sme ali se ga ne sme čez rit. Karkoli ga boste vprašali, bo šel nazaj. Če ga boste vprašali, kakšen avto je dober, bo dober tisti, ki je bil dober tedaj v preteklosti. 

Veliko ločenih staršev si želi, da bi imel otrok raje njih, ga podkupujejo, mu vse dovolijo … Kako to vpliva na otroke?
Na koncu se pozna na otrokovih rezultatih na njegovi uspešnosti v življenju, pa nad njegovimi delovnimi navadami. Od življenja pričakuje veliko, ni pa pripravljen dati nič. Oni so jemalci, niso dajalci. Razlika je, ali daješ samo, ko imaš, ali dejansko kaj daš. In da imaš občutek, da je nekaj le treba dat, če si nekaj dobil. Ker eni samo jemljejo in tak otrok je lahko črna jama za mamo ali očeta ali za šefa, prijatelje in v življenju ne bo funkcioniral.

Otrok je v stiski. Omenili ste primer otroka, ki je bil v šoli namerno problematičen, da so klicali starše in sta ta sedela skupaj na govorilnih urah. Ni mu bilo važno, da so ga kritizirali, le da sta starša sedela skupaj … kaj v takem primeru narediti?
Najprej se je treba dogovoriti s šolo, da bodo povedali, na kaj sumijo. Potem se bodo z otrokom, če bo potreba, pogovorili tudi v šoli. Če bo treba, bodo poklicali domov, a morajo starše poklicati ločeno. Starša pa morata narediti en načrt, kaj pa zdaj. Kaj lahko spremenimo, kaj se lahko izboljša, kje vidimo tega otroka, treba mu je dati mesto v novi družini ali novih družinah. On je ostal v stari družini, ki je ni več. Treba ga je vključiti in mu ponuditi tudi neke nadomestne oblike obnašanja. Kako bi lahko reagiral v neki situaciji, namesto da nekoga žali, ugrizne, kako naj ravna…

Za konec bi vas prosila za nasvet ločenim staršem. Kaj otroci najbolj potrebujejo?
Otroci najbolj potrebujejo informacijo, da sta starša za vedno njegova ata in mama. Ne govorim partnerja! Informacijo, da ata in mama sodelujeta in bosta zanj pripravljena storiti karkoli bo treba.

anja.ščuka@zurnal24.si