Marko Juhant je specialni pedagog za področje obnašanja, čustvovanja in osebnosti, nekdanji ravnatelj, večni vzgojitelj in avtor številnih dobro prodajanih knjig o vzgoji otrok. Nanj se po pomoč velikokrat obrnejo obupani starši, ki ne vidijo več izhoda iz začaranega kroga. V pogovoru za Žurnal24 je brez olepšav izpostavil največje pomanjkljivosti slovenskega šolskega sistema, ki bi se ga po njegovem mnenju moralo reformirati.

S slovenskim šolstvom imate dolgoletne izkušnje. Kako se je šola z leti spremenila?

Če primerjam šolo z leti, ko sem bil sam šolar, z današnjo, vidim glavno razliko v tem, da smo se otroci v ponedeljek bali iti v šolo, učitelji pa so bili nasmejani. Danes je situacija obratna in gredo otroci v šolo nasmejani, učitelji pa zaskrbljeni.

Foto: Marko Juhant Marko Juhant

Že pred letom 2000 se je v šole pripeljalo starše, saj zadeve niso več delovale. Vzgojo se je začelo izganjati iz šole, obenem pa so se z njo vse manj ukvarjali učitelji. Posledično je bilo malo znanja, otroci so imeli slabe ocene, starši pa so bili zaradi tega nezadovoljni. To je začetek t. i. pedagoškega trikotnika.

Slovenija "Morda se staram in imam manj energije, zdi se mi, da je vsaka generacija hujša!"

Takratni minister je dal staršem moč, da so v šoli kar naenkrat postali izredno pomemben faktor. Izgubil se je glavni smisel šole, ki naj bi predstavljala relacijo med učenci in učitelji.

Katere so največje težave, s katerimi se soočajo današnji šolarji?

Previsoke ocene, izsiljevanje, popuščanje. Naj poudarim, da veliko staršev svojo vlogo opravlja fenomenalno, dosti pa je tudi takih, ki so pripravljeni vse storiti namesto svojih otrok. Pretirano jih obvarujejo in odvežejo kakršne koli odgovornosti. Tak otrok ne odrašča, ker mu manjka odgovornosti in izkušenj. Z njim se nihče ne ukvarja pravilno, saj je učiteljem to prepovedano, starši pa se raje ukvarjajo sami s seboj. Zanje je bolj pomemben t. i. čas zase, zaradi česar se otroke raje vpiše v čim več obšolskih dejavnosti.

Foto: Profimedia otroci, vadba, šola

Na kakšen način naj bi bili starši vpeti v otrokovo šolsko dejavnost?

Starši so tisti, ki bi otroka morali znati motivirati, in to vsako leto posebej. Z otroki morajo govoriti o kratkoročnih ciljih in kako jih je moč doseči. Če ima otrok težave denimo z matematiko, kljub temu da je prejel veliko pomoči, bi mu starši moral predmet nekoliko približati. Včasih se izvor za to skriva že v tem, da učencu ni všeč učitelj, ki določen predmet poučuje, saj ga spominja na nekoga, ima cvileč glas, ali se morda hitro razburi.

Pogosto težava, ki jo lahko storijo bližji družinski člani je, da otroku z vstopom v šolo, prepovejo igranje. To v otroku sproži odpor, zaradi česar si želi iti nazaj v vrtec. Pri marsikomu strah sproži slabše govorjenje ali gibanje, nekateri začno ponovno močiti posteljo. Za vse to je kriv pritisk.

Otroku je treba šolo predstaviti kot nekaj zanimivega, kjer se bo poleg igranja naučil novih stvari. Treba ga je spodbujati, da pove in pokaže, kaj so počeli v šoli tisti dan. Na tak način ne bo imel težav z obiskovanjem šole.

Pri starejših otrocih starši pogosto delajo napake tako, da jih silijo k določenim stvarem z željo, da jih bodo lahko vpisali na želeno srednjo šolo oziroma gimnazijo. Seveda na tisto, ki si jo želijo starši.

Ravno o tem sva se s kliničnim psihologom Tristanom Riglerjem pogovarjala v enem izmed prejšnjih intervjujev. Dejal je, da ga skrbi, da se tako mladim ljudem, ki so v zelo napornem razvojnem obdobju, nalaga tako velika odgovornost za njihovo nadaljnje življenje. V 7. razredu si izračunajo, da je njihovo življenje končano, saj niso dosegli dovolj točk za vpis. Pride do t. i. domino efekta. Kako vi gledate na to?

Gre za napačno razmišljanje s strani staršev. Dobro bi bilo, da bi starši otroka usmerjali v poklic, do katerega vodi več poti. Do njega vodi več pravih šol in ne zgolj tista, ki jo vidijo starši. Praviloma ga vpišejo na šolo, za katero menijo, da jo bo s pomočjo njihovega pritiska še zmogel. Otroci sledijo njihovemu cilju. Pozabljajo pa, da se bodo otroci šolali do 25-30 leta. To je dvajset let pritiska k učenju in številnih prepovedi. 

Ko otrok začne popuščati, ne vidi več cilja, saj v družini nima več nobene pomembne vloge. Otroka so namreč starši zreducirali na neuspešnega šolarja. Ne vidijo ga kot starejšega brata, ki se rad ukvarja s sorojenci, ima rad svojo babico, morda rad pomaga na vrtu in sprehaja svojega kužka. Če se o tem z njim ne pogovarjajo, otrok ne vidi lastne vrednosti.

Klinični psiholog V 7. razredu otroci izračunajo, da je njihovo življenje končano

Najbolj neprimerna izjava, ki jo starši rečejo otroku, ko ne vidi več smisla, je: 'Dej ga lomit! To so najlepši časi, ko bi moral najbolj uživati.' Otroci so bistri, pomislijo, da bo od tistega trenutka naprej šlo samo še na slabše. Zakaj se potem čudimo, da so na pedopsihiatriji čakalne vrste?

Posledica (pre)velikih pričakovanj je tudi velika stopnja težav v mentalnem zdravju. Po nekaterih podatkih naj bi imelo od 10 do 25 odstotkov mladih vsaj eno duševno motnjo, po navadi pa gre za več motenj hkrati. Je morda tudi šola krivec za porast duševnih motenj med mladostniki? 

Šola nikakor ni krivec, pač pa so visoka pričakovanja staršev. Otroku niso uspeli privzgojiti delovnih navad, odgovornosti, znanja, da bi sami znali načrtovati, ter izkušenj, da v življenju ni vselej vse rožnato. Če imajo otroci zgolj visoke rezultate, lahko začnejo zgubljati vrednost visokih rezultatov. Veselje jim da predvsem to, ko ponovno dosežejo cilj, ki jim je bil nekaj časa nedosegljiv.

Velik problem so hladne mame, ki od svojih otrok pričakujejo, da bodo neverjetno socialno uspešni in, jih bodo vsi imeli radi, če pa jih ne bodo imeli radi, jih njihovi otroci lahko povozijo kot traktor. Zanje je pomembno, da so otroci prvi in glavni, ob tem pa jim ni pomembno, kaj se dogaja z drugimi.

Na Hrvaškem Opozorila na nasilnega učenca in zato dobila odpoved

Druga težava so pričakovanja, ne da bi otroku pri tem že od malega privzgojili delovne oziroma učne navade. Slednje se prelevijo iz delovnih navad in gre za podobni zadevi. Temeljna je vsebina dela.

Foto: Profimedia šola na domu Izpostavim lahko preveč skrbne mame, ki ne delajo za otroka, temveč namesto njega. Edini pravi način je delati z otrokom. Ko otrok dela domačo nalogo, mora biti starš v bližini, ampak ne sme sedeti z njim za mizo. Počne lahko druge opravke in zgolj nadzoruje dogajanje. Otrok je tisti, ki mora sam rešiti domačo nalogo. V primeru, da česa ne ve, ga starš usmeri, v katerih zapiskih iz šole lahko podatke najde. Če otrok ni prepričan v odgovor, mu odvrne, da bo pravilen odgovor izvedel naslednji dan pri pouku, ko bodo skupaj pregledali nalogo. Delo učiteljice je, da preveri nalogo, mama oziroma starš pa je tisti, ki poskrbi, da se otrok domače naloge loti in jo v čim večji meri dokonča.

Prišlo je že tako daleč, da imamo strašno izobraženo mladino, a zgolj za določeno področje. Njihova definicija je, da vedo vse, razen tega, da ne vedo nič. So ozko usmerjeni zgolj na eno področje, o ostalih stvareh pa se preprosto nehajo učiti.

V koliko primerov se izvor težav skriva v njihovih starših?

Pomembno je, da starš otroka spravi h kruhu in pameti. Za to ima 25 let časa, saj tega ni mogoče narediti čez noč. Če mu prej 24 let vse nosi h krožniku, mu bo moral vse življenje, Poznamo namreč 35 let stare nedonošenčke.

Bralna pismenost Raziskava med četrtošolci: Slovenija prvič zabeležila padec

Zelo problematično je tudi, da se iz vsakega tipa vzgoje vzame zgolj mehkejši del. Če imamo mehke pristope, brez jasnih meja in jih starši ne določijo, dobimo čuteče starše in podivjane otroke. Name se s prošnjo po pomoči obrne ogromno staršev. Predstavijo mi načine in metode njihove vzgoje ter potožijo, da ne zmorejo več. Začnemo z osnovnimi koraki postavljanja mej, kot da so otroci ponovno stari 4 leta in ne morda 15. Nekateri so do njih občasno celo nasilni.

Je v takih primerih možno kaj spremeniti, ali je morda že prepozno?

Če bodo starši pristop spremenili in se ob tem ne bodo pustili vplivati drugim, se bo rezultat zagotovo poznal. Otroci so izredno bistri, ko so starejši, z besedami in dejanji še toliko lažje vplivajo na starše. Če na obrazu starša zaznajo občutek nemoči in prizadetosti, bodo to s pridom začeli izkoriščati, saj so se prepričali, da to deluje. Na ta način se začenja vzpostavljati nov odnos, zato je treba biti dosleden.

Je kaotična vzgoja oziroma mešanica različnih tipov vzgoje razlog, da se povečuje število posameznikov, ki imajo v osnovnih šolah odločbe? Zavod za šolstvo je v šolskem letu 2020/2021 prejel 8975 vlog, leta 2003/2004 pa 3310, kar pomeni, da se je število vlog v 17 letih skoraj potrojilo. Kje je razlog za to?

Menim, da je danes zaradi zavedanja vse več učencev, ki imajo status učencev s posebnimi potrebami. To je posledica teorije vključevanja. Ne trdim, da vsi otroci sodijo v redne osnovne šole. Teh je kar nekaj, ki je ne bi smeli obiskovati. Žal imamo tak sistem, kot smo si ga izbrali. Šolski strokovni delavci so pogosto nemočni, saj starši odpovedo in iščejo zgolj pravice.  

Ne smemo pozabiti omeniti medvrstniškega nasilja. Policijske statistike kažejo, da narašča. Letos se je denimo zgodilo, da je otrok prinesel v šolo kladivo, nekje drugje so sošolci posneli, kako sta dva sošolca enega pretepla. Kaj je vzrok za porast nasilja?

Dandanes je modno objavljati na družbenih omrežjih. Otroci imajo veliko težavo, ker menijo, da se morajo 'tržiti', to pa lahko naredijo z objavljanjem vsebin, ki ljudi osupnejo. Taki otroci menijo, da so brez objav nepomembni oziroma sploh ne obstajajo. Ker za njimi ne stojijo starši, ki bi to urejali in ni ustreznega sistema, se zadeve le še stopnjujejo. Nasilneži vedno trdijo, da so žrtve. Vedno pa najdemo ljudi, ki nasilneže branijo.

Magazin Vsi o medvrstniškem nasilju, dijaki naše gimnazije pa na splet s tem videom!

Menite, da so sankcije v šolah ustrezne oziroma jih je dovolj? Šola se zdi nemočna – fant, ki je pretepel sošolca, je dobil ukor, kasneje je imel v šoli individualen pouk z učitelji.

Če bi se držali vseh sankcij, ki so na voljo, tudi v primerih otrok s posebnimi potrebami, bi zadeve funkcionirale. A teh otrok se ne sankcionira, četudi morda udarijo sošolca. Primer obravnava psiholog. To se večkrat ponovi in otrok ni nikoli sankcioniran, čeprav bi že v prvem primeru moral prejeti opomin, po več prejetih opominih pa bi po pravilniku moral zamenjati šolo. To staršem ne diši, saj morajo otroka peljati na drug konec. Naš problem je ta, da so tolerance otroci deležni že na začetku in ne na koncu.

Nekaj pomanjkljivosti našega šolskega sistema ste že izpostavili. Lahko morda še kakšno?

Slovenski šolski sistem ima eno kardinalno napako, in to je, da je vse prilagojeno dekletom in njihovim posebnim sposobnostim. Posledično so dekleta v šoli uspešnejša. Tega se seveda ne da spremeniti takoj, saj bi se najprej morala spremeniti zakonodaja. Fantje so projektna bitja, kar pomeni, da jim stalni urniki ne ležijo. Bolje bi funkcionirali, če bi predmete, ki so razpotegnjeni čez celo leto, lahko opravili že v dveh, treh mesecih. Kasneje pa bi pridobljeno znanje iz teh predmetov uporabljali, ko bi ga potrebovali.

Foto: Profimedia Učenje, šolar, težave

To je razlog, da so študentje uspešnejši, kot so bili v srednjih in osnovnih šolah. Razlika med spoloma je v delovanju možganov; moški možgani imajo med obema polovicama, ki sodelujeta, manj povezav in zato procesirajo povsem drugače. Potrebujejo več gibanja, da lahko lažje delajo in razmišljajo. Tega je pri nas bistveno premalo.

odzivi Stanje pri nas: "To je res višek, kaj se dogaja, in to že v osnovnih šolah"

Po drugi strani je čisto preveč snovi. Kadar koli smo želeli količino snovi zmanjšati, smo jo na koncu dobili še več. Matematiki so tipični primer ljudi, ki ne znajo ločiti več od manj. Poslali bi jih ponovno v razred, kjer se učijo znak za več in manj.

Podobno se dogaja pri drugih predmetih, saj vsak varuje svoj 'vrtiček'. Učitelji glavnih predmetov, torej slovenščine, matematike in tujega jezika, menijo, da so le njihovi predmeti pomembni. Pozabljajo pa, da bodo nekateri otroci geodeti, geografi, kemiki in določenih znanj ne bodo nikoli potrebovali. Uporabljati in računati bodo morali enačbe in funkcije, ki jih nikoli v življenju ne bodo več potrebovali.

Menite, da je reforma šolstva torej nujna?

Nujno je treba reformirati, ampak na način, da bodo otroci znali uporabljati znanje, ki ga prejmejo. Več bi se moralo delati na uporabnem nivoju. Seveda bomo potrebovali tudi matematike, ki bodo svet odkrivali s pomočjo številk, a zanje imamo fakulteto za matematiko. Reforma je nujna, učitelji pa bi morali bolje vedeti, kaj se pri njihovih predmetih res potrebuje za nadaljnje življenje.

Kaj svetujete staršem in skrbnikom, ki bodo svoje otroke 1. septembra prvič pospremili v šolske klopi?

Otroci si morajo prvi šolski dan zapomniti po tistem, kar se zgodi kasneje. Če želijo narediti vtis, morajo poskrbeti za doživetje, najsi bo to božanje sosedovih zajčkov, obisk živalskega vrta, ali nakup posebnega sladoleda. Otroku se mora na ta dan zgoditi nekaj posebnega, saj bo na ta način šolo povezal z nečim prijetnim.

Pomembno je, da jih ne strašijo. Paziti morajo tudi na to, da v prvem razredu čas za pisanje domačih nalog ne preseže petnajstih minut dnevno. Zato jim morajo spodbujati k sprotnemu delu. Prav tako je priporočljivo, da jih pravočasno vključijo v domača opravila, preko katerih se bodo priučili delovnih navad.

stasa.pust@styria-media.si