Rekli ste, da vam datum volitev ne ustreza, ker ima hčerka na ta dan obhajilo. Kako bo torej potekala volilna nedelja, kako se boste organizirali?
Sama organizacija ne bo tak problem, bolj gre za to, da miselno nisi tako zelo pri dogodku. Razlika bo verjetno v tem, da bom šel na volišče sam, saj se bodo dame pripravljale. Sem pa človek, ki se želi posvetiti eni stvari in tisti pošteno. 

Kaj pravita vaši hčerki na to, da se potegujete za najvišje funkcije v državi?
Večja, ki bo zdaj stara 11 let, že tako nima rada te pozornosti, pravi, ne bom šla s tabo, ker te vsak ustavi, ne prideva nikamor in vsi me gledajo. Mlajši pa je to všeč in pravi, kako je fino, da je ati župan, zmeraj dobim kak obesek. V resnici pa se še ne zavedata, kaj to pomeni. Kar se tiče celotne družine pa jim seveda ni všeč, ker to pomeni kup težav. 

Časa za družino je verjetno malo. 
Čas še ni taka težava, tudi zdaj, ko sem župan, sem toliko doma, kot vsak drug moški v katerem koli poklicu. Tudi vodovodar ali kateri koli obrtnik ni doma cele dneve. Gre bolj za pritisk, ki se nanaša na pozornost. V drugih poklicih ljudje niso toliko na očeh. S tem smo se sicer že zdavnaj sprijaznili, vendar pa je zagotovo za njih to obremenitev. Težko gremo nekam, kjer je veliko ljudi. V bistvu si sploh ne predstavljamo, kako živijo druge družine. 

Volitve so tik pred vrati, glede na predvolilne ankete SDS še vedno vodi. Kje vidite razlog, da vas je Janševa stranka prehitela?
V anketah smo začeli s petega mesta, potem smo napredovali, bili prvi in nato drugi, tudi tretji. Skratka, ves čas se gibljemo v teh odstotkih. Pomembno je, da imamo standardno podporo pa tudi nekatere ankete kažejo, da smo čisto blizu SDS. SDS je zagnal precej močno kampanjo, s financami, ki jih imajo, to lahko počnejo. Tukaj je še en razlog: številni sateliti okoli SDS so izpadli, Primc in Kangler v dveh enotah nista vložila kandidatnih list, pa tudi nekateri drugi niso uspešni. SDS je tako pojedel, če uporabim ta izraz, te manjše stranke. Če niti liste ne vložiš pravilno, ti ljudje ne zaupajo, zato so se volilci obrnili k SDS-u. Nisem pa tudi prepričan, da je to vodstvo SDS, ki ga kažejo ankete, res tako trdno. Anketa je približni kazalnik tega, do kod stranke segajo, prava anketa pa bo 3. junija. 

Foto: Anže Petkovšek

Okoli tretjina volivcev je še neodločenih, kako jih skušate prepričati?
Tisti, ki so neodločeni, se bodo morda odločili šele zadnji dan. Tudi sam sem bil tak volivec, da nisem imel neke konstantne izbire. Na teh volitvah imam velik privilegij, da ves čas vem, koga voliti. Jaz sem si premislil na poti od doma do volišča. Šel sem na vsake volitve, a neke konstantne usmeritve ni bilo. Takih volivcev je verjetno veliko, vendar bodo gledali tudi na to, kdo je zmeren. Mi smo sredina, smo zdrava pamet.

Koga ste volili na zadnjih državnozborskih volitvah?
SMC. 

Letošnja volilna kampanja je v veliki meri osredotočena na migrantsko politiko. 
Strašenje z migrantskimi problemi je absolutno nedopustno, ker ustvarja klimo, ki ni dobra. Vsaka stranka in vsaka država je dolžna zaščititi svoje državljane. In to bomo na vsak način storili tudi mi. Če imaš pred sabo težavo, imaš dve možnosti: lahko se je ustrašiš, začneš delati paniko, strašiti. Lahko pa zbereš misli in najdeš način reševanja. Tako bomo delovali mi. Seveda je problem ilegalnih prehodov velik, vendar ni le ena stranka sposobna zaščititi državo.

Imate v rokavu še kakšne adute?
Poudarjamo sredinskost in zdravo pamet, ne bomo pa dajali obljub kar tako v tri dni kot nekateri, ki so že bili v vladi. Zavedamo se, kakšno je javnofinančno stanje. Potrebujemo reforme, politično reformo, torej spremembo volilnega sistema. Tega v svojih programih ne predlaga nihče. Gre za spremembo sistema imenovanja vlade, ukinitev državenega sveta v obliki, kot ga imamo zdaj. Državnemu svetu moramo dati neko vlogo ali pa je bolje, da ga nimamo. To je politična raven.
Potrebujemo tudi reformo pravosodja, zlasti pa reformo zdravstva. O zdravstveni reformi smo poslušali veliko, čakalne dobe pa so se še podaljšale. Mi ne obljubljamo, ampak trdimo, da smo čakalne vrste sposobni prepoloviti v štirih letih. Ukrepi, ki so za to potrebni, se nanašajo na spremembo managementa zavodov, detektiranje, kaj so dopustne čakalne dobe. Ni vsak poseg enako nujen. Potrebna je digitalizacija sistema, saj nimamo enotnega sistema in evidence, ki bi v vsakem trenutku pokazala, kje čakajo in kje ne. Potrebno je omogočiti prerazporejanje ljudi v javnem sekturju na mesta, kjer so potrebni.
V zdravstvu pa je najprej potreben gasilski ukrep, ki pomeni uporabo vseh resursov in zdravljenja tako v javnem kot zasebnem zdravstvu ter tudi v tujini. V prvem obdobju naj to plačajo zavarovalnice.  

Foto: Anže Petkovšek

Če kar ostaneva pri zdravstvu, počasi se kristalizira, od kod izvirajo problemi na otroški srčni kirurgiji. Ali problem namernega ustvarjanja pomanjkanja določenih specializacij - kar vodi v monopol in možnost izsiljevanja posameznikov - dejansko lahko rešuje politika? Ne gre tukaj tudi za stanje v družbi kot taki?
Kar ste izpostavili, je zelo res. Tudi sam sem to  večkrat poudarjal, vendar vedno zahtevajo odgovor na to, kaj bomo v praksi dejansko naredili. Stanje v družbi je velik izvor problemov, ki jih imamo. Ni vsa krivda politična, tudi na strani zdravstvenih ustanov ni vse stoodstotno pravilno.
Menim pa, da je gospod Šabeder (direktor UKC Ljubljana) prijel bika za roge in išče rešitve. Je tudi prvi, ki je stopil pred novinarje in je povedal, da so težave resne. Nekateri menijo, da zdravniki iz tujine niso rešitev, vendar menim, da je smiselno, da mu pustimo delati po načrtu. Velikokrat sem povedal, da bo politika naredila največ, če bo pustila gospoda Šabedra pri miru. Izredna seja, ki je bila na temo otroške srčne kirurgije v državnem zboru, je bila nepomembna in namenjana zbiranju kvazi političnih točk.

Po Srednji lesarski šoli v Ljubljani se je Marjan Šarec vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je doštudiral dramsko igro in umetniško besedo pri profesorju Borisu Cavazzi. Zaposlil se je na RTV Slovenija, kjer je imitiral številne znane Slovence, kot so Janez Drnovšek, Janez Janša, Andrej Bajuk, Sašo Peče, Anton Rop, Jelko Kacin, Danilo Türk in Karl Erjavec, igral pa tudi vloge izmišljenih likov, kot sta na primer Ivan Serpentinšek in gospa Greta. Leta 2010 je v drugem krogu postal župan Kamnika, leta 2014 je bil ponovno izvoljen v prvem krogu s skoraj skoraj 64 odstotki podpore. Je poročen in ima dve hčerki. 

Če nekdo na svojem položaju ne dela dobro, ga je treba zamenjati, kar se v preteklosti ni dogajalo. Ministrico za zdravje bi bilo treba že zdavnaj zamenjati. Ni pa minister tisti, ki lahko reši vse. Glede zdravnikov, ki so odšli z otroške srčne kirurgije, razumem, da imajo težave in da jim ni vse všeč, ampak zdravniški poklic je poseben poklic. Zdravnik odloča o življenju in smrti. Gre za poslanstvo. Dopustiti, da sistem otroške srčne kirurgije razpade, je neodgovorno. Na bolnikih se ne opozarja na napake sistema.  

Kar ste zapisali v svoj program glede zdravstva, je v precejšnji meri nadaljevanje reform, ki si jih je zastavila Cerarjeva vlada, pa jih ni izpeljala. 
Gospod Cerar kot predsednik vlade ni imel komande, vsak je delal po svoje. Reforme, ki so si jih zamislili, so bile dobre reforme, vendar bi jih bilo treba izpeljati. Gospo Milojko Kolar Celarc je branil do konca. Tega ne bi smel. Če nekaj ne gre, je treba ukrepati. Ni vse, kar je Cerar kot predsednik vlade naredil, slabo, niti ni slabo vse, kar si je zamislil, samo izvesti bi bilo treba. Prvi je konkretno začel projekt drugega tira in treba mu je priznati, da je dosegel vsaj neki napredek. Po drugi strani pa ta stranka s 36 poslanci, kolikor so jih imeli sprva, s tako večino, ki je ni imel niti Drnovšek, ni naredila nič, ampak čisto nič. Smola je bila tudi, da je imel v koaliciji dva partnerja, ki bi terjala nekoga bolj odločnega.

Torej se vidite v vladi skupaj s SMC?
Seveda, saj so sredinska stranka, nimajo čudnih ideoloških usmeritev, ne ustvarjajo strahu. 

Velik del neuspeha minule vlade gre pripisat nefunkcionalni koaliciji. Kako bi vi presegli razlike in nesoglasja med koalicijskimi partnerji, kot smo jim bili priča?
Mene že na občini Kamnik obtožujejo, da sem diktator. Pa nisem diktator, zahtevam pa, da se določene stvari izvedejo. Če nekdo ne dela, ga je treba zamenjati. Predvsem pa se je treba zavedati, da je Vlada republike Slovenije tista, ki mora vladati. Ne SDH, ne sveti zavodov, ne Vili Kovačič ... Zato tudi predlagamo politične reforme, ki bi omogočile, da bo vlada močnejša. Če je nekdo dobil mandat za sestavo vlade, je on manager in on je odgovoren za delo vlade. Sam postavi ministre in če jih ne zamenja, je odgovoren on. Ne pa, kot je sedaj, ko je v parlamentu ob interpelaciji 16 ur razprave, ministra pa potem ne zamenjajo. 
Sam bi v situacijah, ko bi me koalicijski partnerji skušali izsiljevati, potegnil konsekvenco. Šel bi po zaupnico, da bi se morali odločiti, ali bomo delali kot ekipa. Doslej še nismo imeli vlade, ki je imela samo tri članice, pa je bila ta najmanj operativna. Premier mora biti odločen in ne popustiti vsakemu pritisku. Sem velik zagovornik dialoga, ampak do te mere, ko še ima smisel. Eno je dialog, drugo je izsiljevanje. 

Trenutno vam za vrat najbolj diha SD. V čem se stranki najbolj razlikujeta?
Stranka SD in SDS sta različni plati istega kovanca. Če pogledate twitter, mladi forum SD obeša Tita, SDS pa bi najraje videla, da bi leta 45 zmagali domobranci. To ni normalno stanje duha. Stranka SD je drugačna od nas zlasti še po tem, da mi svoje finančne obveznosti plačujemo. Neporavnanih finančnih obveznosti si nikoli ne bi dovolili. Ne predstavljam si, da bi imeli neplačane obveznosti še iz leta 2014 in jih potem še ne vem koliko časa odplačevali. Če obveznosti iz kampanje ne poravnaš, gre za nedovoljeno pomoč. Obe stranki, SD in SDS imata težave s financami. Poleg tega mi nismo vezani na stare strice, smo suverena stranka. V trenutku, ko bi moral kot predsednik stranke nekoga poklicati ali pa bi mene nekdo poklical in mi povedal, kaj narediti, v tistem hipu nisem vreden, da vodim stranko. 

Foto: Anže Petkovšek

Program vaše stranke ni konkretiziran, zapisan je v točkah. Je razlog za to nekonkretnost tudi v tem, da se z vašimi pogledi lahko identificira čim več volilcev, tako levih kot desnih? Gre za taktiko, s katero nočete odvrniti nikogar?
Ne. Sprašujem se, ali bodo tisti, ki imajo zelo konkretne programe, napisane na mnogo straneh, to lahko tudi izvedli. Težko namreč v tem trenutku presojamo, kaj natančno bomo lahko naredili. V LMŠ načrtujemo pilotni projekt uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka, vendar smo v program namenoma napisali pilotni projekt, saj nihče ne ve, kakšen bo rezultat tega. Ne moremo reči, da bomo znižali davek in bodo ljudje trošili več, ker tega ne vemo. Poleg tega to pomeni izpad v proračunu. Stranke predlagajo številne ukrepe, vendar je to podobno, kot bi stal pred ugasnjenim avtomobilom in razlagal, v katerem ovinku boš štartal v višje in v katerem v nižje prestave. Lahko se spremeni svetovno razmerje sil, začne kriza, lahko se spremenijo cene nafte ... Slovenija ima izrazito izvozno naravnano gospodarstvo, zelo vezano na nemški trg. Zdaj težko napišem določen ukrep do decimalke natančno, potem pa ugotovim, da nimam denarja. Kaj bom pa potem naredil? To je to, ne gre za to, da se ne bom komu zameril. Zameriš se tako ali tako veliko ljudem. Neizpodbitno pa je, da je treba začeti z reformami.

Kaj boste naredili z žico na meji? Ljudje umirajo v Kolpi.
Napovedali smo že, da je treba rezilno žico zamenjati s panelno ograjo. Kar se tiče umiranja v Kolpi, tukaj krivdo nosi Hrvaška, ker Hrvaška je tista, ki prebežnike spusti čez. Potrebno je okrepiti sile v policiji, teh je premalo. V Beli krajini sem iz prve roke slišal, kaj se dogaja. Žica sama po sebi ne funkcionira, kot razlagajo, še vedno se jo da preplezati. Namen ni dosežen, dosežen bi bil le z zadostno prisotnostjo policije. Če bi bila tam policija in bi videla nekoga utapljati se, ga zagotovo ne bi pustili.

Ampak policistov je premalo.
Seveda, to je posledica zatečenega stanja. Poslušamo, kako je javni sektor preobsežen. To ni res, javni sektor ima na določenih segmentih premalo ljudi. V vojski in policiji jih je premalo, ker so plače prenizke, predvsem pa ta dva poklica nimata dostojanstva, ki si ga zaslužita. Na notranjem ministrstvu so bili v tem mandatu storjeni premiki, na obrambi pa se medtem zadev ni pripeljalo nikamor. Postopno je treba priti do normalnih plač ter zaposlenim dajati občutek, da niso tukaj samo takrat, ko jih potrebujemo, ampak, da sta to policija in vojska republike Slovenije. 

40-letni Marjan Šarec prejema plačo okoli 3500 evrov bruto. Živi v stanovanjski hiši v Šmarci, ki je bila zgrajena 1945 in je po GURS-u ocenjena na 89 tisoč evrov. Približno pol manj so vredne kmetijske površine in gozd, ki ga je podedoval. Ima še štiri vozila, Škodo superb letnik 2009, Lado Niva letnik 2000, NSU 1200c letnik 1970 in traktor IMT 539 letnik 1987. Na banki ima 90 tisoč evrov prihrankov, dolgov nima. 

Na ravni EU je treba doseči skupno politiko do vprašanja migracij. Spomnite se množičnega begunskega vala skozi Slovenijo pred dvema letoma, ko je desna sfera v Evropi tožarila, da Slovenija ni sposobna zaščititi evropske zunanje meje. Ta vlada je naredila, kar je lahko, policija in vojska sta dali vse od sebe, vendar pa Slovenija ne more reševati tega problema sama. Potrebujemo skupne sile in skupno obrambo zunanjih meja. Ne da vsaka država po svoje postavlja ograje. Evropska unija je tukaj zatajila. Naj nam pošljejo dodatne sile in bomo Schengen branili brez težav.

Zavzemate se za skrajševanje postopkov podeljevanja azila. Na kakšen način?
Potrebno je ugotoviti, zakaj odločanje o azilu traja pol leta in potem doseči skrajšanje, saj to zagotovo ni dobro. Priznati pa moramo tudi, da vsi niso upravičeni do azila, zagotovo je še kakšna varna država pred Slovenijo. Eno je iskanje varne države, drugo pa kje bi rad živel, da se bosta cedila med in mleko. Do tega so pripeljale skrajnosti, na eni strani politika "vilkomen", na drugi strani pa strašenje in nasilje. Tistim, ki prihajajo sem iz ekonomskih razlogov, je treba dati vedeti, da tukaj ni obljubljena dežela.
Razmišljati bo treba dolgoročno, saj vse države severno od nas zaostrujejo sprejem prebežnikov. In pred tem si ne moremo, pa če smo še tako socialni in še tako čuteči, zatiskati oči. Bojim se, da bomo, če ne bomo te problematike reševali ustrezno, ostali sami. Zgodi se nam lahko tako imenovani žep. Če si na vodstvenem položaju, moraš imeti vse opcije v glavi. 

Foto: Anže Petkovšek

Prihodnja vlada se bo morala že takoj na začetku mandata soočiti s pritiski javnega sektorja, sploh šolnikov, ki so zaradi odstopa Cerarjeve vlade ostali praznih rok.
Mislim, da gospod Štrukelj javnemu sektorju včasih dela medvedjo uslugo in ne izpostavlja vedno pravih vprašanj. Glede na to, da žena dela v šoli, se velikokrat vprašam, kdaj bomo učiteljem vrnili dostojanstvo. Kdaj bo učitelj spet učitelj in kdaj bo šola spet odnos med učencem in učiteljem. Spet smo pri svetih zavodov. Ne morejo biti starši tisti, ki odločajo, kdo bo ravnatelj, ker tak ravnatelj ne bo samostojen. Preveč je vmešavanja zunanjih dejavnikov v šolo. Učitelj je ves čas pod pritiskom, kdaj ga bo dijak tožil, ker želi opravljati svoje delo. V šolo prihajajo starši, odvetniki ... Mislim, da so to še resnejši problemi in da učitelji trpijo zaradi tega še bolj kot zaradi količnikov. Sindikat bi se moral boriti tudi za to. 

"Sveti zavodov velikokrat ovirajo delo vodstva, to ne velja le za zdravstvo, pač pa za celoten javni sektor. Tudi v šolah predstavniki zaposlenih in staršev izbirajo ravnatelja. Tak ravnatelj ne more biti avtonomen in neodvisen. Na čelo javnih zavodov je velikokrat nujno postaviti človeka od drugje. Svete zavodov bi predrugačil ali ukinil, so prevelika telesa. Država in občina na lokalni ravni bi morala imeti več besede. Na očitke o vtikanju odgovarjam, da se moramo zavedati, da država razpolaga z denarjem ljudi, zato smo država mi vsi."

Svizu smo sicer že odgovorili, da se bomo pogajali od tam, kjer so pogajanja zastala. Sviz je namreč vsem strankam poslal vprašalnik, kar je po mojem izsiljevanje v smislu: tista stranka, ki bo več obljubila, tisto bo Sviz podprl. Mi teh obljub ne bomo dajali. Ne bom se 4. junija tolkel po glavi, kaj sem storil. Napaka pa je bila storjena, ko se je popustilo zdravnikom. 

Verjetno pa bodo zdravniki zahtevali še več, želijo tudi izstopiti iz javnega plačenga sistema.

Če mene vprašate, bi morali biti prvi, ki bi izstopili iz javnega plačnega sistema policisti in vojaki, oziroma vsi pripadniki obrambno-varnostnih struktur, saj država temelji na tem. Če hočemo obdržati sistem, da se nam vse skupaj ne podre, pa to ta hip ni možno. Enkrat bo moral v tej državi avtobus zapreti vrata tistemu, ki ga vedno čakamo in odpeljati. Problem naše države je, da se vedno najde nekdo, ki lahko nekaj izsili. Vsi bi pravice, dolžnosti pa nobeden. Recite mi tisočkrat diktator, ampak, dokler se ne bomo zavedali, kaj so naše dolžnosti, ne bomo prišli nikamor. Ta opevana gospodarska rast ne bo trajala dolgo, še vedno imamo 70-odstotno zadolžitev, še vedno nam primanjkuje denarja.

Če se ustaviva še pri šolstvu, zaradi birokracije in pomanjkanja avtonomije so nezadovoljni učitelji, starši morajo delati naloge z otroki, ti pa so preobremenjeni s podatki. Menite, da je bila devetletka napačno zastavljena? Kako bi reformirali šolstvo? Bi se znali upreti temu, da bomo v šolstvo trpali nove in nove vsebine, ne da bi druge vsebine vzeli in zmanjšali?

Zdaj bom govoril o osebnem mnenju: devetletka je bila napaka, ker je to potegnilo za sabo ogromno kadrov in prostorov, kar je povzročilo velike finančne posledice predvsem občinam, ki morajo zagotavljati obstoj šolam. Kot drugo, če doma ne bi imeli tašče in tasta, s katerima popoldne otroka delata naloge, bi težko zmogli. Tašča bo kmalu sposobna iti učit v šolo. Potem pa pravijo, da se s temi otroki nihče ne ukvarja. Pa to ni res. Kar se šole tiče, so se z nami ukvarjali bistveno manj.
Domačih nalog bi moralo biti minimalno, ko otroci pridejo domov, bi morali imeti svoj čas. Tudi vsa ta eksterna preverjanja so preveč, uvajamo kvazi moderne pristope in vidimo, da to ni to. Treba bo malo popustiti pritisk. Nič ni narobe, če otrok nima samih petic, vsi ne morejo biti odličnjaki. Tudi ni potrebno, da gredo vsi na gimnazije in potem študirat. Toliko psihosomatskih motenj, kot jih zaznavamo danes, jih nismo nikoli. Prevelik pritisk pripelje tudi do samomorov. Slabo oceno se vedno da popraviti, izgubljenega življenja pa nikoli povrniti. Starši ne bi smeli nikoli uresničevati svojih ambicij preko otrok. Učbeniki bi morali biti poenoteni, v predšolski vzgoji pa potrebujemo manj normativov in pretiranega zaščitništva.

Ustavno sodišče je pred leti vladi naložilo, da morata biti javno in zasebno šolstvo financirana enakovredno. Sedanja vlada ustavne odločbe ni izpolnila, se boste, če boste v vladi, zavzemali za uresničitev razsodbe?
Če je ustavno sodišče nekaj odločilo, je to treba izpolniti. Sodbe sodišč je treba spoštovati, tako menim tudi, ko gre za arbitražo. Ne vidim težave v številu zasebnih šol, to se mi res ne zdi ključen problem v slovenskem šolstvu. Za par milijonov ne bo nobenega konec, je pa res, da mora biti financiran del, ki je javni del, tako kot je pri zasebnih vrtcih ali koncesionarjih v zdravstvu. 

Bili ste član Pozitivne Slovenije, Zoran Janković vas vidi kot zaveznika, vendar se koaliciji Janković-Erjavec, ki naj bi skušala zajeziti drobljenje na levici, niste pridružili. Zakaj ne?
Janković in Erjavec sama drobita levico. Menim, da stranka, ki niti ne kandidira na volitvah, koalicije ne more ustanavljati. Zakaj bi bilo na levici potrebno predvolilno povezovanje, da Janez Janša ne bi zmagal, če pa jaz vem, da naša stranka lahko zmaga in sestavi vlado. Prezgodaj so se vdali. Na podlagi treh anket. Jaz nisem prepričan, da bo Janša zmagal. Mi bomo naredili vse, da ne bo in da bomo sestavili sredinsko, normalno vlado, usmerjeno v prihodnost s spoštovanjem preteklosti. In narediti vse tisto, o čemer sva govorila prej. Poudarjanje, kako imajo izdelane programe, zlasti recimo v Desusu, potem pa vse temelji na tem, da Janša ne bo zmagal, ni dovolj. To v letu 2018 ne more biti več tema. Prepričan sem, da naša stranka lahko zmaga in da bo to za Slovenijo dobro. Sploh pa ne more nekdo, ki mu anketa kaže 4,2, ponujati koalicije nekomu, ki je na drugem mestu. Poleg tega je čas za novo generacijo, sicer bomo čakali do 80. leta na priložnost.

Foto: Anže Petkovšek

Govori se, da ste svoje kandidate zelo natančno preverjali.
To je res.

Na kak način?
Na vse možne načine. Zahtevali smo potrdilo o nekaznovanosti. Če za vsako službo potrebuješ potrdilo o nekaznovanosti, je prav, da ga prinese tudi kandidat za poslanca. Kandidate smo veliko izprašali. Nedavno sem videl na eni listi tri kandidate, ki smo jim mi rekli ne. Od konca novembra smo opravili razgovore z okoli 300 ljudmi, torej veliko oliv smo stisnili za liter olja. Preverili smo tudi, ali so komu dolžni, ali imajo plačane prispevke, ali imajo plačane preživnine. Bili smo zelo strogi, nekaj jih je bilo užaljenih, ker na koncu niso mogli kandidirati, ampak pri takih stvareh je boljša prva zamera kot pa zadnja. Ni pa rečeno, da če nekdo ni mogel kandidirati za poslanca, da pa ni dober na kakšnem drugem področju.

Joc Pečečnik je skoraj vaš sosed, se dogovarjata o sodelovanju?
Ja, živi dve ulici stran. Na prvih županskih volitvah je podprl protikandidata, ker sta bila sošolca, lansko leto je podprl Pahorja, ker sta menda prijatelja. Če je izčrpal svoj nabor tovrstnih stikov, potem ni vrag, da ne bi v nedeljo glasoval zame.

Pred politično kariero ste bili imitator, igralec in novinar. Kako ste pristali v politiki?
Politika me že od nekdaj zanima, praktično pri desetih letih sem spremljal politiko in ni skrivnost, da če ne bi bil sprejet na AGRFT, bi vpisal FDV. Pred tem sem naredil srednjo lesarsko šolo in je tako že enkrat prišlo do preobrata. Politiko sem od nekdaj spremljal in iz tega vidika sem se, ko sem imitiral, posvetil temu področju. To, da sem pristal v politiki, je čudno za tiste, ki me ne poznajo, za tiste, ki me, pa ni. 

Pa je v politiki prostor za duhovitost? Zdaj, ko se srečujete z drugimi kandidati, ima kdo smisel za humor? 
O ja, so, jih pa ni veliko.