Glede na zadnje informacije so številke slovenskih borcev v tujini višje kot si je javnost predstavljala. Kako velik varnostni problem predstavljajo ti odhodi na tuja bojišča?

To seveda predstavlja določeno varnostno tveganje. Ne toliko ob samem odhodu, ampak ob vrnitvi ljudi iz posameznih kriznih žarišč. Zelo pomembno je, da se ugotovi, s kakšnim motivom je odšel posameznik na območje, kjer se potem bori za popolnoma drugo kulturo in druge ljudi.

Posamezniki se lahko na bojišča vključijo zaradi koristoljubja oziroma finančnih učinkov, lahko zaradi avanturizma ali pa zaradi poistovetenja z nekimi idejami posameznih skupin, s katerimi se potem posameznik bojuje za to ideologijo ali vero. Pomembno pa je, kakšen bo posameznik, ki se bo vrnil. Koliko bo posameznik radikaliziran, da bo predstavljal grožnjo Sloveniji ali Evropski uniji.

Pri policiji in tudi Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova) so precej skopi s pojasnili, ali posameznike na tujih bojiščih nadzorujejo in v kakšni meri. Kako je s tem?

To lahko takoj razčistimo, te osebe na bojiščih niso nadzorovane, zato ker ni prenosa podatkov in prenosa informacij. Slovenski varnostno-obveščevalni sistem na bojiščih namreč nima svojih virov in informacije s tega območja, dobimo jih s pomočjo izmenjave podatkov, od tujih obveščevalnih agencij, ki imajo tam svoje strateške interese.

Operativno so sicer te ljudje za varnostno-obveščevalne službe zanimivi, ko se vrnejo iz bojišč oziroma če se radikalizirajo v Sloveniji. Da ne bi slučajno ti ljudje novačili oziroma organizirali terorističnih napadov.

Na kakšen način pa potem lahko policija oziroma Sova ugotavljata, da se je nekdo vrnil iz bojišča v tujini?

Na eni strani na podlagi podatkov in informacij v Sloveniji, ki jih nato preverijo in nato osebo postavijo kot operativno zanimivo. To je mogoče z javno dostopnimi informacijami, kot se je zgodilo v primeru Roka Žavbija, ki ga v Italija sumijo terorizma, in tudi v primeru Martina Grudna, ki se je boril v Siriji na strani YPG zoper Islamsko državo. V primeru terorizma pa je mogoče uporabiti tudi posebne metode dela, kot je prisluškovanje, sledenje ....

Foto: YPG Martin Gruden Iz tujine se informacije prenašajo preko Interpola in Europola, v primeru varnostno-oveščevalnih agencij pa gre za posebne skupine, ki so intenzivno prisotne na kriznih žariščih. Pri Siriji to pomeni na primer ameriška agencija, nemška agencija BMB, ruska vojaška agencija GRU ... To so službe, ki delujejo na globalni platformi in so sposobne s tehničnimi sredstvi in človeškimi viri pridobivati podatke. One so tudi tiste, ki zaznavajo prisotnost tujih borcev in radikalistov na kriznih žariščih.

Ali potem tuje agencije te podatke tudi prosto delijo s slovenskimi varnostno-obveščevalnimi organi?

Ja, to vem tudi iz svojih izkušenj, ko sem vodil obveščevalno-varnostno agencijo. To je v medsebojnem interesu. Če pogledate na primer nemško varnostno-obveščevalno službo, njim je v interesu, da delijo podatke s slovensko agencijo. Človek se vrača v Evropski prostor in zelo verjetno je, da bo deloval širše v evropskem prostoru. 

Tipičen primer je tudi Slovenec Rok Žavbi, kjer slovenska policija ni zasledila njegovih aktivnosti, med tem ko so italijanski varnostni organi zasledili, da je skušal radikalizirati določene ljudi za sodelovanje s skrajno sunitsko milico Islamska država na območju Sirije in Iraka.

Ali obstajajo kakšne grobe ocene koliko Slovencev se bori na Bližnjem vzhodu?

Približne ocene obstajajo, a točnega podatka se ne da dobiti, razen če dobimo informacije o posameznikih od tujih služb. Jaz mislim, da je ta številka pod deset.

Slovenci nismo tako intenzivno prisotni na območju Bližnjega vzhoda, je pa res, da smo Slovenci raztreseni povsod po svetu.

Foto: Profimedia Pripadnice kurdske milice YPG Ali varnostno-obveščevalne službe razlikujejo med posamezniki, ki se borijo na strani nasprotnikov in tistimi, ki se borijo na strani koalicije voljnih, kot se je na primer Martin Gruden, ki se je pridružil YPG. Kurdsko milico v bojih načelno podpirajo tudi ZDA.

Američani so podpirali tudi številne skupine, ki so bile zelo radikalne oziroma teroristične organizacije. Od Južne Amerike, Kube do Bližnjega vzhoda. Jaz poznam, kar nekaj skupin, ki so jih Američani podpirali in so se nato radikalizirale.  Jaz sem se ob priliki pogovarjal z nekaj takšnimi skupinami, ki so jih ali jih še podpirajo ZDA, pa to ne pomeni, da imajo oni zato radi Američane. ZDA imajo v tem boju že nek interes, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo po tem ...

barbara.erzen@zurnal24.si