„Že v času, ko je bila korona neka oddaljena stvar na Kitajskem, sem se srečal s situacijo, ko je živahen 4-letnik rekel svoji mami: 'Morava se pogovoriti o umretju!' Ne o smrti, pač pa o umretju,“ pojasnjuje Trušnovec in dodaja, da je bil velik del klicev na njihovo telefonsko številko za pomoč prav vprašanja, zakaj otroci sprašujejo o smrti.

Otroci si po njegovi oceni tudi pri nižjih letih zaslužijo pošten odgovor, češ da bomo vsi umrli, tudi on, a to šele čez 70, 80 let. Za ustrezne odgovore na tem področju pa je treba po njegovem najprej poskrbeti zase: „Ni treba, da večkrat na dan poslušamo poročila o tem, kakšne so razmere. Če so starši prestrašeni in razburjeni zaradi novic, bodo veliko težje razložili to otrokom.“

Reorganiziranti je treba življenje in šolanje na daljavo, poudarja: „Z najmlajšimi se splača govoriti in delati tisto, kar je razumljivo in izvedljivo tudi, ko ni korone. Recimo rutina z zračenjem prostora. To bo zmanjšalo možnost, da bi mladostniki cel dan ostali v pižami, kar se tudi dogaja. Podobna rutina mora biti umivanje rok. Telesna aktivnost in gibanje v naravi je izjemno pomembna.“

Zanimiv se mu zdi tudi odziv ene od razredničark, ki je ugotovila, da bi bilo dobro, če bi učence zbrala preko Zooma popoldne, izven šolskega časa. Tema ni bila strogo šolska, pač pa le pogovor o tem, kaj so popoldne jedli, kaj so počeli in kako so bili v tem času aktivni.