Foto: Anže Petkovšek kolumnisti 14.06.11, Maja Kalan, novinarka Zurnal24, foto: Anze Petkovsek "Če bi vedel, da bo podiplomski študij tak, bi se vpisal na fakulteto v tujino. Od šestih sklopov predavanj nam bo trikrat predaval naš profesor, dvakrat bomo gledali film, enkrat bo predaval gostujoči profesor, potem pa sledijo seminarske," mi je pripovedoval študent druge stopnje bolonjskega študija. "Kup seminarskih, posveti z odtujenimi profesorji, ki jih vidim enkrat na leto, kup individualnega dela brez strokovne podpore ... In za to sem plačala tri tisoč evrov za letnik. Na Humboldtovi univerzi v Berlinu bi plačala 200 evrov," pravi doktorska študentka na tretji stopnji. Jaz pa pravim: še dobro, da je moja generacija doštudirala po starih programih. Varčevalni ukrepi namreč niso udarili kot strela z jasnega, ampak so samo razgalili vso bedo uvedbe bolonjskega sistema po slovensko.

Študenti

Strinjam se, da upad kakovosti zaradi zmanjševanja sredstev ni dobra popotnica za visokošolsko sfero in prihodnost države. A akademiki znajo biti tudi hinavski. Prej omenjenemu podiplomskemu študentu "predavajo" o tem, kako se velja upreti, saj nas bo "ta neoliberalni kapitalizem vse ugonobil". Hkrati pa ugotovimo, da se profesorji v primeru FDV niso velikodušno odrekli delu svoje plače za višje cilje, kot je bilo morda razbrati iz medijev, ampak preprosto ne bodo dobili plačila za tisto, česar niti ne bodo delali. Ne želim posploševati, a visokošolski profesorji v grobem pač niso tisti, ki bi morali najbolj tarnati. To so študenti. A tega se bodo najbrž zavedli šele, ko bodo že davno s fakultete.