Te možnosti ni moč povsem izključiti, je pa odločitev za ali proti tovrstnim referendumom predvsem notranjepolitična odločitev posamezne države članice oziroma njene politične in družbene elite.

Tudi v primeru Madžarske gre predvsem za notranjepolitični dejavnik, saj želi Orban predvsem okrepiti svoj politični položaj v državi, ki bo podlaga za kasnejše politične spopade z Brusljem in tudi znotraj države in same vladajoče stranke. Dvomov o Orbanovi politiki je kljub vsemu vedno več v sami Madžarski, pri čemer ti niso vezani samo na vprašanje migracij, ampak predvsem gospodarskega in socialnega razvoja države.
Foto: EPA Viktor Orban

Dvomov je tu bistveno več, kot se morda zdi na prvi pogled. Med temi je tudi dvom v to, ali je Orbanova politika boja zoper migracije v resnici dolgoročno učinkovita in uspešna. Kljub vsem ukrepom in naporom madžarskih oblasti, je tja v prvi polovici leta 2016 prišlo preko 14.000 ilegalnih migrantov.
Foto: Žurnal24 Klemen Grošelj (Foto: Boštjan Tacol) Številke so torej kljub zaprtju t.i. balkanske poti še vedno precej visoke. Ker notranjepolitično Orban ne more priznati, da nacionalna politika omejevanje migracij ne deluje, je pozornost z referendumom preusmeril na t.i. kvote.
Cilj uspešnega referenduma je tako z vidika Orbana dvojen. Če bo uspešen in bo dosežen prag veljavnosti referenduma in bo večina glasovala proti kvotam, bo to okrepilo njegov notranjepolitični položaj, hkrati pa bo dobil moč za poudarjanje nujnosti reševanja preprečevanja ilegalnih migracij na ravni EU, kar je že nakazal z idejo o zadrževanju migrantov izven EU npr. v Libiji.

Če bodo volilci proti kvotam, a referendum zaradi nizke udeležbe ne bo uspel, pa bo to lahko še vedno uporabil predvsem pri zagovarjanju svoje politike in prenosu odgovornosti za uspeh ali neuspeh te politike na Bruselj. Gre za pobudo, ki je na nacionalni ravni sama Madžarska ne more uresničiti. Tisto kar želi Orban doseči, je uveljavitev t.i. avstralskega migracijskega modela (zadrževanje migrantov izven ozemlja ) v EU, saj s tem rešuje tudi svoj neuspešen model nacionalnega zapiranja meja, če tega ne doseže pa ima opravičilo, da je pač naredil, kar se je dalo v danih okoliščinah storiti.

Kakšne posledice bo imela madžarska referendumska zavrnitev kvot na begunsko politiko EU? 

 

Posebnega učinka ne bo, saj sistem že sedaj ne deluje in ni dejansko zaživel, ker je bil sprejet kot neživljenjski birokratski ukrep oziroma izhod v sili. Vsekakor bo zaostril razprave glede vprašanja migracijske politike na ravni EU, ne verjamem pa, da bo prinesel kakšno konstruktivno in dolgoročno rešitev tega vprašanja.
Osrednja težava evropskega prostora je namreč, da ni akter v globalnem prerazporejanju moči, kar je zelo nazorno razvidno v Siriji, kjer o usodi odločata samo Moskva in Washington, pri čemer se nihče ne ozira na učinke, ki jih ima reševanje krize na širšo okolici kriznega območja. Evropskega interesa v tej zgodbi enostavno nihče ne zagovarja oziroma brani. Zaradi te globalne evropske impotence se države EU zatekajo k modelu nacionalnih interesov, četudi je vsem jasno, da ta model ne more uspešno rešiti, ključnih izzivov, ki so pred evropskimi državami in EU, kot celoto. Je pa ideja zanimiva, saj podaja enostavne in razumljive odgovore na kompleksne izzive, kar je ljudem všečno, dolgoročno pa ne rešuje problema, ampak ga v bistvu samo poglablja. S tem se bo soočala celotna Evropa, ne glede na svetovnonazorska stališča in poglede. 

 

V bistvu glede na razklanost med državami članicami realnih mehanizmov ni in na to povsem odkrito računa tudi Orban.
Kljub vsej visoki domoljubni retoriki se je potrebno zavedati, da je Madžarska in celotna Višegrajska skupina zelo odvisna od virov iz EU, še posebej, kjer so evropska sredstva pogosto edini vir investicij v razvoj lokalne in tudi širše nacionalne infrastrukture.
Verjetnost, da bi prišlo do sankcij, je skoraj enaka nič, saj za to ni politične volje med državami članicami. Kar se lahko zgodi, je oblikovanje t.i. evropskega integracijskega jedra oziroma Evropa več hitrosti, kar bi lahko imelo zelo usodne posledice za celoten kontinent in še posebej območje Srednje Evrope.   

 
Orbanova politika grajenja ograj in zaostrovanja obmejnega režima je bila sprva tarča kritik,  sčasoma pa ji je sledilo nekaj držav EU. Bo tako tudi z nasprotovanjem kvotam? 

 

Foto: EPA Prosilci za azil na Finskem Sam ocenjujem, da je koncept kvot mrtva črka na papirju. Kar se bo oblikovalo na koncu, bo preplet kvotnega sistema in sistema sporazumov med EU in državami izvora migracij oziroma sosednjimi državami, kot je to primer pri Turčiji. Torej financiranje ukrepov za zadrževanje migracij v evropski soseščini še preden pridejo te na meje same EU. V perspektivi pa tudi oblikovanje enotne obalne in mejne straže, ki bo postala zelo verjetno merilo za vstop v t.i. evropsko jedro. Države članice EU, ki v ta sistem ne bodo želel ali ne bodo izpolnjevale pogojev za vstop v ta mehanizem, bodo enostavno postale del t.i. EU periferije. Sedanja politika medijskega nacionalnega preporoda se bo lahko za politike, ki jo izvajajo, izkazala za zelo velik problem. Treba pa se je zavedati, da kljub referendumom postaja očitno, da srednje in majhne evropske države, dejansko v okolju okrepljene globalizacije zelo težko ohranjajo suverenost in veliko svojih politik prilagajajo bolj kot lastnim nacionalnim interesom okoliščinam, v katerih se nahajajo. Kakšen je ta položaj, je zelo nazorno razvidno iz poljskega umika spornega trgovinskega zakona, ki so ga poljske oblasti zaradi pritiska Evropske komisije in tujih investitorjev na Poljskem bile prisiljene umakniti. Podobna je zgodba ob obisku ruskega predsednika 2015 v Budimpešti, ko je ta položil venec padlim sovjetskim vojakom, ki so padli pri zatrtju madžarske demokratične vstaje leta 1956, na katero se pri svoji politiki tako pogosto sklicuje Orban in stranka Fidesz.