Medtem ko so socialni delavci v centrih za socialno delo in drugih ustanovah pogosto pod lupo javnosti (marsikje upravičeno!), primer društva Aleksandra Kamenika kaže prav nasprotno podobo: v “zasebnem” sektorju je socialni delavec lahko kdorkoli in počne karkoli brez strokovnega nadzora, saj ga ne (so)financira država. Ljudje, ki jih prosijo za denar, pa ne vedo, ali ta dejansko pride v prave roke. Celo občina, ki je društvu dala pravico zbiranja prispevkov od vrat do vrat, nima pristojnosti preveriti, ali je bil denar porabljen z namenom, zaradi katerega je zbiran. Še bolj nenavadno je, da pravzaprav nihče ne ve, kaj se dogaja za zidovi centrov, ki jih vodi Kamenik; niti tisti, ki mu je po dejavnosti najbližji – Center za socialno delo Maribor.

Varovalke. Ne trdim, da se tam dogaja karkoli slabega. Ljudem včasih pomaga tudi, če se samo fizično za krajši čas “umaknejo” – k prijateljem ali pač v varne hiše. Z mariborske policije so nam zatrdili, da proti Združenj varnih hiš Nova Slovenije niso prejeli nobene prijave. Njen pojav gre razumeti tudi v luči okornosti uradnih socialnih ustanov, ki se, kadar gre za ločitve, nasilje in družinske tragedije na Slovenskem, prepogosto izogibajo prevzemanju odgovornosti. Alternativne poti pomoči žrtvam nasilja ne gre odmisliti; so dobrodošel korektiv, a ne na način, kakršen je zdajšnji – s prelaganjem pristojnosti enih inšpekcij na druge. Tudi zasebniki v sociali potrebujejo varovalke.