Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Ob menjavah vlade se skrbno preštevajo glave, ki so se zakotalile pod mizo. Glave, ki so bile vdane prejšnji vladi, glave, za katere se to le domneva, glave, ki so bile preveč pokončne in se niso hotele skloniti (teh je bolj malo), ter glave, ki so se ob napačnem času preprosto znašle na napačni funkciji. Ki si jo je zaželel nekdo, ki bo bolj vdan vladi. Obstajajo tudi dvoživke posebne vrste, ki znajo plavati v kalni vodi vseh vlad. Nihče jim ne zaupa, a če se bolj kot svojemu delu posvečajo lobiranju, jim včasih uspe preživeti. Sem in tja kdo ostane na funkciji, ker je za svoje delovno mesto sposoben. A to je ogrožena vrsta v zadnjih izdihljajih.

Giljotina. Števci menjav se ustavijo takoj, ko se prevzame oblast. Kadrovski cunami postane drugorazredna tema. Še posebno ker se začenja nov cikel. Skupaj z medsebojnim obtoževanjem, katera vlada je odsekala več glav. Ko se prešteva, kdo je bolj naš oziroma njihov, se sklicuje na to, da prejšnje glave niso delale dobro in da bodo naše bolje. Postavljajo se domnevno objektivna merila, ki se sproti kršijo. Seveda vsi razumemo, da nove vlade porežejo najvišje funkcionarje. Nerazumljivo pa je, da se po strankarski liniji odstavljajo in nastavljajo tudi uradniki in (domnevni) strokovnjaki. Dokler bo vladal lov na čarovnice, kjer je kontinuirano kakovostno delo uradnikov sprejemljiva postranska škoda političnega kupčkanja s funkcijami, bo vsako upanje na učinkovito in kakovostno javno upravo nesmiselno. V okolju, kjer se ljudje za svoje službe bojijo, nihče ne dela dobro. In to ne velja le za tiste glave, ki padajo pod giljotino te ali one vlade. Velja za vse.

Komentar se navezuje na članek Zatišje pred novim cunamijem.