Kako komentirate izjavo, da je v Sloveniji prostora le za štiri ali pet bank?

Ta izjava je nestrokovna in ne sloni na nobenih argumentih. Potrebujemo dobre in učinkovite banke – povsem nepomembno je, ali jih bo pet ali pa 18.

Vi ste ena izmed najmanjših bank. Vas je kaj strah, da bi tudi vas likvidirali?

Prav nič se ne bojimo. Mi smo že vso krizo najboljša bančna ustanova v Sloveniji.

Lani ste imeli najvišji dobiček v 22 letih obstoja. So sindikati, ki so vaš večinski lastnik, boljši lastniki kot kapitalisti?

Vseh šest let krize smo imeli vsako leto večji dobiček. Povečujemo obseg poslovanja na vseh področjih; v primerjavi z letom prej smo do avgusta dobiček povišali za 22 odstotkov – če bo šlo do konca leta tako, bo dobiček letos spet rekorden. Sindikati so dobri lastniki: ko se na skupščini imenuje nadzorni svet, se nihče več ne vpleta v imenovanja in nikoli ni bilo pritiskov ali sugestij, koga naj kreditiramo. Nikoli. Člana uprave izberem sam, vse zaposlene – zdaj nas je že 190 – sem si jaz izbral in sem z njimi zelo zadovoljen. Razlog za naš uspeh je tudi v tem, da smo od leta 2005 najcenejši na bančnem trgu. Zlasti pravne osebe to spoznavajo šele v zadnjih letih krize.

Kako z najnižjimi cenami dosegate najvišji dobiček?

Ponudba je stabilna, od leta 2005 nismo povišali nobene tarife, kvečjemu znižali. Ko je bil uveden davek na finančne storitve, ga nismo prenesli na občane. Je pa treba zato več narediti. Leta 2005 smo obdelali deset tisoč položnic na mesec, danes jih obdelamo 700 tisoč na mesec.

Bi vi svoj denar dali tja, kjer je najvišja obrestna mera?

Absolutno ne. Visoke obrestne mere ponujajo tisti, ki imajo večjo potrebo po denarju. Mi ponujamo povprečne obrestne mere, pa še te so previsoke, ker so neprimerljive s tujino in ker si gospodarstvo želi nižjih obrestnih mer. To seveda ni mogoče, če so obresti za depozite tako visoke. V naših bankah so obresti za depozite višje, kot so za kredite. To pomeni, da so banke dajale in še dajejo predvsem hipotekarne kredite z izgubo.

Računajo na prihodnje posle?

Da, verjetno pridobivajo komitente in računajo na prihodnje posle. Mi smo ta mesec že znižali obrestne mere za depozite in jih bomo še znižali. Doslej jih nismo mogli; banki, ki sta zdaj v likvidaciji, sta ponujali izjemno visoke obrestne mere in Probanka ima poslovalnice v istih krajih kot Delavska hranilnica. Če ne bi ponujali primerljivih obrestnih mer, bi izgubili komitente.

 Pravite, da je visoka obrestna mera nevarna. Kakšna obrestna mera je pa še varna?

 Preden ljudje komu zaupajo denar, morajo več vedeti o banki ali hranilnici. Pomembno je, da ima pozitivno zgodovino, da posluje uspešno in z dobičkom … Največja kritika lastnikov državnih bank je, da niso znali zahtevati dobička. Če ga ni, potem banke ne potrebujemo. Mi imamo milijon in nekaj dobička, kar je manj kot druge banke, ampak glede na našo bilančno vsoto je našega dobička neprimerno več. Njihov dobiček bi moral biti bistveno višji.

Se vam zdi primerno, da država z milijardo evrov v Probanki in Factor baki jamči za vse?

To poroštvo je izjemnega pomena, če ne bi bilo, ga tujina ne bi podprla.

Ampak svoj denar bodo lahko dobili tudi lastniki, če imajo v teh bankah depozit in višje obresti, kot bi jih dobili pri vas.

Mislim, da lastniki nimajo kaj dosti depozitov. Izgubili bodo vse lastniške deleže, če pa ima kdo kakšen evro v banki, ga bo res dobil nazaj. Je pa to manj vredno od tega, da smo ohranili mirno kri in da ni nastala panika, kdaj bo šla naslednja banka v stečaj. Kolikor mi je znano, sta šli banki namenoma v paketu v likvidacijo in novih postopkov likvidacij ne bo, saj se bo druge banke reševalo drugače. Še pred meseci, ko je bila kriza na Cipru, je marsikdo razmišljal, ali bi denar na varno spravili celo v tujino. V tem trenutku te psihoze ni, in to je pomembno.

Deponenti zdaj ugotavljajo, da ne morejo prekiniti pogodb. Jih pri vas lahko in koliko je prekinitev depozitov?

V letošnjih osmih mesecih so se pri nas vloge prebivalstva povečale za 54 milijonov evrov ali 24 odstotkov. Vloge ne gredo ven. Zgodi se, da kdo ne podaljša ali ne podaljša v celoti, ampak to so nepomembne številke. Seveda pa v izjemnih primerih tudi omogočimo prekinitev pogodb.

Kako si razlagate rast vlog, če je pri nas takšna kriza?

Zaupanje v bančni sektor v času krize resda pada. Poleg nas imajo rast še nekatere banke. Zaupanje se najlaže meri s tem, komu zaupaš denar. V bankah, ki sta v likvidaciji, se vsak depozit, ki zapade, dvigne in prenese na druge banke. V ponedeljek smo imeli ogromne pologe, predvsem na Koroškem in v Ravnah smo v kratkem času odprli deset računov. Računi se bodo najbrž preselili še hitreje kot depoziti. Pomembno je, da denar ne ostaja v nogavicah, kjer je najmanj varen.

Ali tudi sindikalna “banka” rubi premoženje?

Da, ampak naredimo res vse, kar je mogoče, preden se to zgodi. Tudi če nekateri priložnostno služijo, lahko iz tega prihodka nekaj vračajo, nekateri delajo celo na črno, a kljub temu odplačujejo kredit. Pri nas pri hipotekarnih kreditih skoraj ni težav. To so ljudje z nižjimi prejemki in moram vam povedati, da je moja 23-letna izkušnja ta, da ljudje z nižjimi prihodki čutijo bistveno večjo odgovornost do svojih obveznosti kot ljudje z višjimi prihodki. Poleg tega smo pri stanovanjskih kreditih ob hipotekah prvi začeli uvajati poroštvo. Takrat smo najbrž precej kreditov izgubili, ker so bile banke v tistem času zadovoljne samo s hipotekami, toda če imaš tudi poroštvo, je odgovornost znotraj družine ali sorodstva še toliko večja. Težave so v glavnem s potrošniškimi krediti. Prve, gotovinske, smo dajali za deset let in tukaj se komu zalomi. Ko res ne gre, moramo tudi mi opraviti slabitve – letos jih je okrog pol milijona evrov, lani smo jih imeli 1,3 milijona. Ampak te oslabitve so posledica tega, da ljudje izgubijo delo. Temu ne moremo ubežati in še vedno so le tolikšne, da nam ne požrejo celotnega dobička. Je pa kar 69 odstotkov naših posojil prebivalstvu in le 12 odstotkov manjšim podjetjem; razliko imamo v obveznicah, večinoma v slovenskih državnih.

Ste tudi vi nasedli v Factor banki ali Probanki?

S Factor banko smo poslovali dolgo, ampak zadnje leto nič, ker se nam je zdelo, da ni vse tako, kot bi moralo biti.

Kako komentirate, da je imel tam 122 milijonov evrov javni sektor?

Država nalaga svoj denar v banke, večino v največje, očitno pa so neke ocvirke dali tudi v ti dve banki.

Vi ste ukrepali pred enim letom. Kako to, da so država in velika državna podjetja nadaljevala poslovanje in imajo 640 milijonov evrov v teh dveh bankah?

Zagotovo je bila presoja glede teh bank napačna, čeprav so imeli ogromno informacij.

V letnem poročilu navajate, da ste bili za nekatere podjetnike edina rešilna bilka, potem ko so se jim odrekle druge banke. Kje ste videli svoj interes? Ste boj optimistični ali manj zahtevni pri zavarovanju?

Imeli smo primer, ko je bil podjetnik zadolžen za okrog pol milijona evrov. Kredit je zapadel, odplačati ga ni mogel, podaljšati pa mu ga banka ni hotela. Podaljševali so mu ga za tri mesece. Veste, kaj je to za podjetje, ki je v težavah ter potrebuje denar za repromaterial in financiranje izvoza! Si predstavljate, v kakšnih razmerah ti podjetniki delajo? Ni dovolj, da premakneš odplačilo za tri mesece, kar je počela večina bank. Potem so ga čez tri mesece spet gnjavili, podjetnik pa je moral vsakič plačati odobritev novega kredita in višje obresti. Mora propasti, saj nima možnosti. Vprašaš se, kaj je z zdravo pametjo v bankah. S tem, ko mu na tak način podaljšujejo kredit, ga še bolj potisnejo proti stečaju. Če ga hočejo rešiti in s tem dobiti nazaj svojega pol milijona, mu morajo odobriti obratna sredstva. Večina bank tega ni naredila.

Ampak kaj bi lahko storili?

Ko so dajali kredit, jih ni zanimal denarni tok, zato so mu dali prekratek rok za odplačilo; zanašali so se na to, da je vse zavarovano s hipoteko. Ampak nepremičnina, ki je bila prej vredna sto tisoč evrov, je zdaj vredna 60 tisoč. Bi pa lahko namesto pet tisoč evrov podjetnik vsak mesec vračal dva tisoč evrov. Mi smo imeli nekaj primerov, ko smo ocenili, da je podjetnik kakovosten, ima trg, kadre in tehnologijo in bi bilo škoda, da gre v stečaj – ampak nismo mu mogli dati denarja za obratna sredstva, ker so bile vse nepremičnine že obremenjene in ni bilo mogoče najti zavarovanja niti za sto tisoč evrov, dati posojilo brez zavarovanja pa bi bilo neodgovorno. Dali smo mu nov kredit, s katerim je odplačal pol milijona evrov banki, s tem sprostili nepremičnine, na katere smo se vpisali, in mu dali tudi nekaj več za obratna sredstva. To podjetje še danes posluje.

Ali drži, da vi osebno obiščete vse podjetnike, ki jim odobrite kredit?

Večje vse, ja. Je pa res, da jih imamo na mesec za od dva do štiri milijone evrov. Redko dajemo velika posojila, povprečni kredit pravni osebi znaša okrog 600 tisoč evrov.

V nadzornem svetu imate predstavnike sindikatov, ki nimajo ravno doktoratov iz računovodstva. Kako to, da kljub temu dobro poslujete?

Okoli bančnih poslov delamo veliko famo, ki nima podlage. Leta 2007 sem imel 17 let izkušenj in takrat nas je sovražno prevzemala Probanka. Jaz sem se temu uprl in prevzem preprečil. Nekateri mediji so takrat pisali, da sem proti prevzemu, ker želim sam olastniniti podjetje, kar je neumnost. Pisali so še, da hranilnico vodi človek, ki je po osnovni izobrazbi veterinar. To je res, ampak vlado je takrat vodil obramboslovec. On je bil brez izkušenj, jaz sem jih imel 17 let. V nasprotju z njim sem začel “na šalterju” in sem verjetno edini bankir v Sloveniji, ki gre lahko na blagajno in zna narediti kontrolo. Osnovni bančni posel je pridobivanje denarja in posojanje. To ni taka umetnost, da bi morali imeti vsi doktorate.