V lanskem letu se je začelo 4.039 postopkov osebnih stečajev; uvedenih jih je bilo še dodatnih osemsto, a se niso začeli, ker niso bili izpolnjeni formalni pogoji, pojasnjujejo na vrhovnem sodišču. Skupni dolg ljudi, ki so razlasili bankrot, je znašal nekaj več kot 752 milijonov evrov.

"V zadnjem letu beležimo izjemen porast primerov – gre predvsem za ljudi, ki so se znašli v osebni stiski zaradi finančnih bremen, nikakor ne zaradi finančnih malverzacij. V tem postopku vidijo rešitev, da se dolgov znebijo," pojasnjuje stečajni upravitelj Bojan Klenovšek.

"Gre za civilizacijsko normo. Dolžnik ne more biti večno suženj svojih upnikov, če se je znašel v razmerah, ki jih sam ne more razrešiti. Zato večina civilizacij pozna možnosti, da človeka osvobodijo tega suženjstva. S tem zakonom smo rešili več tisoč ljudi, da so postali svobodni," pa je prepričan pravnik Šime Ivanjko, eden od piscev zakonodaje o osebnem stečaju.

Statistika zrasla tudi na račun nižjih stroškov postopka

Stečajni upravitelj Valter Stepan dodaja, da se za možnost bankrota ljudje pogosteje odločajo tudi zato, ker je država krepko oklestila stroške postopka. Do decembra 2013 je bilo treba za začetek stečaja plačati nekaj več kot dva tisoč evrov predujma, zdaj tega pogoja ni več. "Mislim, da to ni najbolj posrečena rešitev, nekakšno sito bi vendarle moralo obstajati," opozarja Stepan.

Pritrjujejo mu tudi na vrhovnem sodišču. Z ukinitvijo obveznega plačila predujma za začetek postopka (v največjem delu se je z njim plačalo stroške stečajnih upraviteljev za izvedbo postopka), je država stroške za izvedbo osebnega stečaja prenesla z dolžnikov na sodišča oziroma proračun. 

Lani je šlo za postopke osebnih bankrotov iz državne blagajne 9,16 milijona evrov. "Ministrstvo za pravosodje, ki je predlagalo spremembo stečajne zakonodaje, naših opozoril na nevarnosti ni upoštevalo," pravijo na vrhovnem sodišču.

Izkoriščevalcev sistema vse manj

Tistih, ki bi institut osebnega stečaja izkoriščali – denimo bogati, ki so pred tem premoženje prepisali na družinske člane – je zelo malo, trdijo stečajni upravitelji.

"Morda je bilo od začetka, ko so možnost osebnega stečaja uvedli, primerov zlorab nekaj več, zdaj jih je čedalje manj," pojasnjuje Klenovšek, Stepan pa dodaja: "V veliki večini gre za ljudi, ki so pristali na socialnem dnu, so v težkih razmerah, ker ne morejo plačati dolgov, obresti se jim kopičijo. Običajno imajo dolga le za nekaj tisoč evrov – večina je obresti in sodnih stroškov, osnovnega dolga je dokaj malo manj."

Da gre za izkoriščanje zakonodaje je le stereotip, ki so ga predvsem ustvarili upniki, pa je prepričan Ivanjko.

Imamo tudi primere z večjim dolgom, predvsem ko gre za kredite v bankah ali ko dolg izvira iz poslovnih odločitev, kjer so ljudje jamčili z osebnim premoženjem, pravi Klenovšek, je pa po njegovih ocenah 80 odstotkov primerov z zneski od pet do deset tisoč evrov prijavljenih terjatev. Tudi upnikov, tako Klenovšek, običajno ni veliko – v povprečju pet do deset.

"Če posameznika držimo v primežu dolgov, potem breme pade na skupnost – postane namreč socialni problem. Skozi postopek osebnega stečaja se seveda preverja, kako je dolg nastal. Postopek pomaga tudi upnikom – če jih je več, se v osebnem stečaju vsi sorazmerno poplačajo, seveda če je na voljo kaj denarja. V nasprotnem primeru denar pobere le upnik, ki je najhitrejši in najbolj iznajdljiv," opozarja Ivanjko.

Postopek lahko traja tudi pet let

Postopek stečaja se običajno razreši v enem letu, nato nastopi preizkusna doba. Če oseba v tem času dela in ima večje prihodke kot so zajamčeni, mora presežek denarja odvajati na posebni račun s katerega se poplačajo upniki.

Stepan je kritičen predvsem do dolžine tega obdobja, ki lahko traja tudi štiri leta: "Za nekoga, ki je v socialnih težavah, je vsak takšen mesec nemogoč. Nekomu, ki nič nima, pomeni tristo evrov toliko kot komu drugemu tri tisoč evrov. Poleg tega se brez neke osnove določa koliko časa bo za koga ta doba trajala. "