Vlada je novembra lani potrdila novi Zakon o varstvu okolja (ZVO-2), ki prinaša sistemsko ureditev na tem področju. Prva obravnava zakona v parlamentu je bila opravljena v začetku februarja, po vložitvi različnih amandmajev pride na vrsto drugo branje. Določila zakona, ki ima več kot 300 členov, v nekaterih krogih burijo duhove.

Zakon po evropski direktivi uvaja načelo proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), kar so pozdravili tako v okoljevarstvenih, kot v gospodarskih krogih. Načelo pravi, da je tisti, ki da embalažo na trg, odgovoren za embalažo tudi, ko ta postane odpadek.

"Gre za prvi korak k odpravi 15 let trajajoče agonije nedelujočega sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti v Sloveniji, ki je rezultiral v kupih neprevzete odpadne embalaže. Tragedija je, da si slovenska gospodinjstva prizadevajo ločevati odpadke, ki potem ostanejo na nelegalnih skladiščih komunalnih podjetij in predstavljajo okoljsko, sanitarno in požarno tveganje za okolje," so ob potrditvi zakona na vladi zapisali v Zbornici komunalnega gospodarstva pri GZS.

Statistika Toliko odpadkov ustvari povprečen Slovenec

V ZVO-2 je predvidena ustanovitev po ene neprofitne organizacije za posamezne tokove odpadkov, kar prinaša vrsto nejasnosti. Najbolj odmevne so spremembe, ki posegajo na trg z odpadno embalažo. Do zdaj je v slovenskem sistemu delovalo šest družb za ravnanje z odpadno embalažo (DROE): Dinos, Interseroh, Embakom, Recikel, Slopak in Surovina. Proizvajalci v embalažo pakiranih izdelkov so lahko izbrali eno od zgoraj omenjenih družb in ji plačali embalažnino, DROE je nato poskrbela za recikliranje ali sežig.

Foto: Epa deponija smeti Slovenija  
ZVO-2 torej zdaj predvideva, da bo za vso embalažo določena zgolj ena neprofitna organizacija, ki bo v imenu proizvajalcev iskala najugodnejše ponudnike za predelavo odpadkov. K ustanovitvi bodo, ko bosta urejena register in informacijski sistem PRO, pozvani vsi proizvajalci. V določbah zakona je navedeno, da se bo to zgodilo do začetka leta 2023.

"Kakšna bo oblika (neprofitne organizacije, op. a.), ZVO-2 ne predvideva, ampak prepušča zavezancem. Seveda pa so možni še amandmaji teh določil," so pojasnili na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) in dodali, da bo novoustanovljena neprofitna organizacija podizvajalce iskala z letnimi razpisi.

ZVO-2 ureja področje odpadkov, ohranjanja biotske raznovrstnosti in toplogrednih plinov. V slovensko zakonodajo prenaša evropske direktive.

Lani je vlada z uredbo spremenila zakonodajni okvir na področju ravnanja z odpadno embalažo. Aprila 2021 so proizvajalčevo razširjeno obveznost plačevanja razširili na vse prozivajalce, do takrat so bili namreč zavezanci le tisti, ki so na leto ustvarili vsaj 15 ton embalaže. "Od aprila 2021, ko je nova uredba uveljavila, se je problem nepobranih odpadkov bistveno zmanjšal - trenutno okrog 20 odstotkov odpadkov ni pobranih. Absurdno je, da so bili nepobrani kupi odpadkov s strani organizacij glavni motiv za omenjene spremembe ZVO-2. Država postavlja vstopne pogoje na trg organizacij, ki nima bistvene zveze z izpostavljenim problemom. Pogoj, da gre za monopolno organizacijo, pa je neutemeljen," je situacijo komentiral redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Sašo Polanec.

Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) so na zakon vložili več amandmajev, a ustanovitev enotne neprofitne organizacije za posamezen tok odpadkov podpirajo, v kolikor ji bo odvzeta ekskluzivna pravica izbire podizvajalcev. Predlog GZS uvaja tako imenovane pooblaščene izvajalce, s katerimi organizacija mora skleniti pogodbo, v kolikor imajo ustrezna dovoljenja in bančno garancijo. Celoten proces bi tako tekel pod okriljem ene organizacije, prevzem odpadkov pa bi bila stvar neposrednega dogovora med pooblaščenim izvajalcem in proizvajalcem. S tem bi se ohranila konkurenca, ki se sicer z vladnim predlogom opušča, so zapisali na GZS.

PROMO Priložnosti in izzivi na trgu upravljanja z odpadki v Sloveniji

Ustanovitev enotne, za nekatere monopolne neprofitne organizacije skriva še kup pasti. Polanec (na spodnji fotografiji) ima nekaj močnih zadržkov. 

"Dejavnost organizacij bi lahko opisali kot nabor računovodsko-pravnih in organizacijskih storitev. Za tovrstne storitve nismo vzpostavili monopola. Si predstavljate, da bi uzakonili en računovodski servis? Ali pa eno samo odvetniško pisarno? Seveda ne, in to tudi na področju ravnanja z odpadki nima nobenega smisla. Še vedno gre za dejavnost, ki lahko deluje na konkurenčen način. Z MOP je bilo v preteklosti moč slišati, da gre za dejavnost v kateri so prisotne ekonomije obsega. Menim, da ministrstvo precenjuje ta aspekt, saj gre za dejavnost, ki ne zaposluje več kot 200 ljudi," je primerjavo podal Polanec in ponudil alternativno rešitev: "Če državo resnično skrbi za učinkovito ravnanje z odpadki, bi lahko namesto podelitve monopola naredila vstopne pogoje kot v drugih dejavnostih, denimo bančništvu, kjer je eden izmed osrednjih pogojev minimalni obseg kapitala, ustrezno znanje zaposlenih ..."

Foto: Mediaspeed Sašo Polanec

"Monopol organizacije, ki so jih ustanovili proizvajalci, smo v Sloveniji že imeli. Ta organizacija je zaračunavala proizvajalcem višje embalažnine kot kasneje vstopajoče organizacije. Proizvajalci so se na novo ponudbo odzvali z zamenjavami organizacij za tiste, ki so bile cenejše. Organizaciji ustanovljeni s strani proizvajalcev je tržni delež padel na cca. deset odstotkov, kar ne kaže na učinkovitost," je zatrdil Polanec in izpostavil še nekaj težav. Sprašuje se, ali bo javnost imela vpogled v plače zaposlenih v neprofitni organizaciji in na njihovo učinkovitost. Obenem se pojavlja vprašanje nadzora plačevanja dajatev, ki po njegovem mnenju ne more biti prepuščen organizaciji proizvajalcev, ampak bi morala to vlogo opravljati država. Smotrna bi bila ustanovitev ustrezne agencije, je pojasnil.

"ZVO-2 tako Slovenijo na nek način vrača v preteklost, ko smo že imeli monopol. Zato tudi pričakujem, da se bo učinkovitost ravnanja z odpadki znižala oz. bo nižja kot bi lahko bila ter da se bodo cene povečale," je svoja pričakovanja podal Polanec.

Zanimivo je, da v Sloveniji že imamo organizacijo, ki izpolnjuje predvidene pogoje za ustrezno centralizirano skrb z odpadki. To je Slopak - edino od omenjene šesterice podjetij, ki je bilo ustanovljeno s strani proizvajalcev. Na drugih tokovih odpadkov, kot na primer v svečarstvu, imamo v Sloveniji več organizacij, ki so v lasti proizvajalcev. Za tista področja ni jasno, kako se bo izbralo eno samo organizacijo. Obstajajo pa tudi tokovi odpadkov v okviru katerih nobena od obstoječih organizacij ne bi izpolnjevala pogoja za nadaljnje delovanje. "Za te sheme ZVO-2 ne določa selekcijskih kriterijev izmed več konkurenčnih organizacij," je na še eno potencialno oviro opozoril Polanec.

In kako je v slovenski soseščini? "Poudariti je potrebno, da na številnih tokovih odpadkov večina držav nima zapovedanega monopola. Takšni primeri so odpadne električne naprave in elektronska oprema ter baterije. Slovenija pa bi podelila monopol organizacijam na vseh področjih odpadkov. Na področju odpadne embalaže, ki je glavni tok odpadkov, pa se postopoma uveljavlja konkurenca. Združeno kraljestvo je primer države, ki ima konkurenco tudi na tem področju konkurenco. Nemčija, ki je inovator na področju ravnanja z odpadki, je bila hkrati tudi prva v centralni Evropi, ki je prešla od sistema z eno organizacijo ustanovljeno s strani proizvajalcev, k več organizacijam. Sledili sta še Avstrija in Slovaška. Na drugi strani so številne države z monopolom, od Francije, Belgije, pa do Češke. Menim, da je Nemčija pokazala pravo smer razvoja, saj so se tudi pri njih embalažnine po vstopu novih organizacij znižale. Tega se vse bolj zavedajo tudi proizvajalci, ki jim počasi postaja jasno, da je del ZVO-2, ki ureja organizacije, korak nazaj," je zaključil Polanec.