Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Abstraktno govorjenje o odpuščanju v javnem sektorju dobiva konkretne obraze. Od brezimnih birokratov prihajamo do medicinskih sester, vzgojiteljev in učiteljic. Težave z nesorazmernim številom šolskih programov in dijakov ima že dolgo brado. Pred tem so si odgovorni dolgo zatiskali oči. Fakultete so producirale ogromno količino učiteljev, služb pa je bilo vse manj. Zdaj je potrebno v prvi vrsti poskrbeti, da obstoječi učitelji, ki jim grozi odpuščanje, kolektivno ne pristanejo na cesti.

Glede na to, da je v razredih še vedno precejšnje število srednješolcev, je spreminjanje normativov verjetno lahko rešitev. Ob napovedih nove vlade po verjetnem odpuščanju pa se seveda zlahka zgodi, da bodo učitelji priročna kolateralna škoda izboljševanja statistik števila zaposlenih v javnem sektorju. Da do tega ne bo prišlo, bodo morali poskrbeti sindikati in učitelji sami. Je pa zanimivo, da so kulturniki pokonci skočili zaradi ukinjanja ministrstva. Šolniki so ob ukinjanju služb še kar tiho.

Pasti. Dolgoročno bo potrebno v vsakem primeru razmišljati o trajnostni rešitvi za številčna nihanja v generacijah, ki se bodo gotovo še dogajala. Po eni strani bo potrebno preizprašati, do katere točke je združevanje šol smiselno in kje decentralizacija postane izgovor za to, da ima vsaka vas svojo gimnazijo. Še posebej, če so te zasebne. Nova vlada namreč napoveduje lažje ustanavljanje zasebnih šol. S čimer ni nič narobe, če se to ne dogaja na račun zapiranja javnih in s financiranjem zasebnih programov z javnim denarjem.