Kako se na Festivalu Ljubljana prodajajo vstopnice v predprodaji?
Dobro. Moram reči, da je poteza, da smo znižali cene vstopnic do dneva pred prireditvijo, naletela na izjemno dober sprejem.

Do 31. maja so bile še za deset odstotkov cenejše, cena do dneva pred koncertom pa je za 30 odstotkov nižja od lanske. Na dan koncerta pa je za 50 odstotkov višja, takšna, kot je bila lani.

V zadnjih letih precej preizkušate različne načine prodaje.
Iščemo najboljše modele in mislimo, da se bo ta zelo dobro prijel.

Kaj pa popust za odličnost?
Gre.

Se vam ne zdi diskriminatoren?
Ne. Mi cenimo odličnost in odlične. Veste, kaj jaz mislim – da ima tisti, ki bo sprejet na srednjo šolo, vse možnosti, da je odličen, samo potruditi se mora.

Kaj pa tisti, ki ne študirajo?
Tisti pa so po navadi že v službah in vstopnice lahko plačajo. Zdaj ste me spomnili na eno stvar iz moje mladosti. Ko sem bil star 18 let, v četrtem letniku srednje glasbene šole, in nisem imel nobenega denarja, so bili vsi moji sošolci, ki so šli v poklicne šole, pri 18 letih veliki frajerji, ker so že imeli plačo. Ampak oni so še zdaj, kjer so bili. Mi pa smo nekje drugje.

Potem bi lahko rekli, da popust za odličnost izvira tudi iz vaše mladosti?
Mladostnih frustracij (smeh)? To, kar počnem, je način življenja, to ni služba. S tem živim in seveda delam tudi ogromno napak, ki jih poskušam popraviti. Dokler se napak zavedamo, smo na dobri poti, kadar se jih ne, kot je primer z zdajšnjo vlado, potem je pa problem.

Se ne bojite, da bi ljudje začeli izkoriščati popust za odličnost in bi starši s spričevalom svojega otroka kupili vstopnice zase?
Ne morejo, ker mora otrok priti sam, vsak pa za posamezno prireditev lahko kupi samo po dve vstopnici. Mi nismo elitni festival, kar se tiče publike, mi smo elitni festival, kar se tiče kakovosti. Kar se tiče publike, pa želimo videti čim več mladih glav. In jih tudi vidimo.

Ampak vseeno dobi človek drugačen občutek.
Poglejte, ne moremo biti vsi enaki. Saj imate Drugo godbo, jazz festival, Metelkovo, Ano Desetnico. Ogromno prireditev je, ki so drugačne od nas. Mi smo pač takšni in očitno Ljubljana potrebuje tudi to, sicer ne bi prosperirala.

Hočete reči, da je to tudi festival za ljudi, ki imajo 800 ali celo 600 evrov plače ter hodijo tudi v Špas teater. Skratka, vi ste odprti za vse.
Seveda, ti ljudje so naša glavna publika. Tisti, ki imajo višje plače ali so zelo bogati …

… pa dobijo vstopnice zastonj?
Ne, ne dobijo jih zastonj; tisti za vstopnice plačajo zelo veliko, ker so sponzorji, ampak od njih ne moremo živeti, ker jih je premalo. Ravno prej omenjeni so segment, na katerega ciljamo, in če greste pogledat cene vstopnic, si jih ljudje res lahko privoščijo.

Ste kdaj razmišljali, da bi uvedli popust za ljudi z nizkimi dohodki?
Ne, nismo, ker je naloga države, da uredi te stvari. Poglejte, koliko podjetij se je razsulo, pa se to mogoče ne bi zgodilo, če bi bila vodena ustrezna politika.

Namesto da zdaj država plačuje socialne pomoči ljudem, bi oni plačevali v socialno blagajno, če bi imeli delo.

Mislim, da smo zelo socialno naravnani. Veliko prireditev je brezplačnih, invalidi in spremljevalec pa imajo prost vstop na vse prireditve festivala.

Kako to?
Zdi se mi pravilna gesta.

Že na prvi novinarski konferenci ste dogodke delili na manj in bolj elitne.
Ne bi rekel bolj in manj elitne, saj so vsi vrhunski. Nekateri so res zelo klasični, drugi pa bolj široki, kot so Al Di Meola, Gilberto Gil, Vlado Kreslin, Kozaki in Hair. To so prireditve, ki jih lahko gleda vsak, ker so izvedene na vrhunskem nivoju, pa bodo ljudem stoodstotno všeč.

Kako uravnotežite pop in klasične dogodke?
Po občutku. Zato mi na moji funkciji piše tudi umetniški vodja, čeprav za to ne dobim nobene dodatne plače in sem plačan samo kot direktor.

Gilberto Gil je bil pred kratkim že v Cankarjevem domu. Se ga ne bojite pripeljati znova?
Šlo bo za popolnoma drugačen koncert. Tam so bili trije v akustični izvedbi, tukaj pa bo bend, 13 ljudi, in bo totalna brazilska žurka, nora, vroča. Če bo takšno vreme, kot je danes, mislim, da bomo videli dosti lepih majčk.

Na Festivalu Ljubljana bo spet gostoval tudi Tomaž Pandur. Očitno zelo dobro sodelujeta.
Saj vidite, da če se pogovarja z drugimi, potem vse pade v vodo, kar se Slovenije tiče.

Kaj pa je recept?
Ne vem, dobra predstava. Zelo mi je žal, da nam lani ni uspelo pripeljati Hamleta, vendar se je eden od glavnih igralcev 14 dni pred gostovanjem razsul z motorjem, tako da smo ga morali odpovedati.

Predstava Somrak bogov, ki pride zdaj, gre potem še v Barcelono. Pandur se tudi dobro promovira. Veliko se piše o njem v različnih smislih, samo o tem ne, da je dober režiser.

Pandur se dobro prodaja ne glede na to, kakšno predstavo bo naredil.
Ja in ne. Mislim, da se dobre predstave prodajajo bolje.

Kako gledate na dogajanje v zvezi z Evropsko prestolnico kulture (EPK)?
Kot veste, sem bil član programskega sveta in prvi, ki je odstopil. Mislim, da je to nacionalna sramota. EPK se začne 13. januarja, a razen tega, da je znano odprtje, ni znano nič. Zelo sem žalosten, da smo se uvrstili v vrsto tistih, ki so v zadnjih dveh letih zamočili.

Pred dvema letoma Vilna, letos Talin, naslednje leto pa, kot je videti, Maribor. Tukaj ne gre samo za odgovornost mariborske politike, ampak slovenske. Zdaj poskušajo rešiti, kar se rešiti da, a bi to morali početi pred štirimi leti. Zdajšnja garnitura EPK poskuša narediti čim bolje, tisti, ki so bili odgovorni za vse skupaj že prej, pa v vsem tem času niso naredili ničesar in jim zdaj preprosto zmanjkuje časa.

Nas bo sram?
Tistih, ki ne vedo niti, kako naj bi bila EPK videti in kaj naj bi pomenila, ne bo nič sram, ker niti ne vejo, česa bi jih bilo sram. Sram bo tiste, ki smo to že kje videli ali celo bili zraven in ki vemo, kakšna priložnost je s tem zamujena, ker bi se država tako odlično promovirala, tako pa se promoviramo z nezaposlenostjo in večanjem zunanjega dolga.

Mislite, da bo kateri od objektov EPK zgrajen pravočasno?
Ne, ker je teoretično nemogoče. Kako, če nimajo niti gradbenih dovoljenj niti finančne konstrukcije? Kje pa. Saj to sami vedo.

Kako gledate na to, da velikopotezni umetniki, kot je Dragan Živadinov, za projekte potrebujejo izjemno veliko denarja, a ga ne dobijo?
Dragana Živadinova poznam zelo dobro. Ko sem bil še v Operi, smo producirali njegovo prvo baletno predstavo Noordung. Že takrat je bil izjemno zahteven v svojih pogledih, ampak je vedel, kaj hoče, in je pri tem vztrajal.

Če hočeš delati Pandurja ali Živadinova ali Bolšoj teater ali Scalo, moraš vedeti, da je, prvič, to zahtevno, drugič, da je treba spoštovati avtorstvo, in tretjič, da bo drago. Druge ni.

Sponzorji od vas niso zbežali niti v času krize. S čim jih obdržite?
S programom.

Včasih človek dobi občutek, da sploh ne vedo, za kaj gre.
Ne podcenjujte predsednikov uprav velikih družb. Če oni ne bi vedeli, za kaj gre, bi te firme propadle.

No, ja, a zdaj govorimo o kulturi.
Saj je vseeno, ali je kultura ali posel. Saj kultura ni nič drugačna. Menedžeriranje kulture se podreja popolnoma istim standardom, kot so pri izdelavi avtomobilov ali posode ali pohištva. Tu ni razlike.

Koliko vstopnic gre sponzorjem?
Odvisno. Nikoli nihče ne zakupi celotnega koncerta. Vrednost vstopnice, ki jo kupijo oni, je nekajkrat višja od cene vstopnice, ki je v prosti prodaji s sponzorskim deležem.

Če se bodo skrčila sredstva za kulturo ...
Nas razen v majhnem deležu, 40 tisoč evrov za Slovenske glasbene dneve, ne financira ministrstvo za kulturo. Jaz bi rekel celo to, da nekatere pametne države sploh nimajo ministrstva za kulturo, ampak sredstva kulturnim institucijam deli ministrstvo za finance in jih zaveže, da jih porabijo v skladu z dobro prakso in odgovornostjo.

Kaj pa potrebujemo neke uradnike, ki vzamejo delež še zase? Ta aparat stane, mi pa smo že nasploh država s preveč ministrstvi. Veliko zahodnih držav nima ministrstva za kulturo.

To je res, vendar gre za precej radikalno idejo.
To je moje mnenje. Vsi, ki so tam v službi, bodo proti, in vsi, ki dobijo plačane prispevke od države, mogoče tudi, ampak saj te prispevke lahko dodeli tudi ministrstvo za delo, zaradi tega ne potrebujemo ministrstva za kulturo.

Kdo bi rekel, da se tisti, ki delajo na ministrstvu za finance, ne spoznajo na kulturo.
Saj se jim ni treba. Spoznati se morajo tisti, ki vodijo hiše. Treba se je dogovoriti za zneske za pokrivanje fiksnih stroškov, program pa je tako ali tako v domeni umetniških direktorjev.

Kako pa bo ministrstvo za finance vedelo, komu dati denar in komu ne?
Ali zdaj ve? Mislim, da imamo zdaj isti problem.

Torej bi črtali ministrstvo za kulturo?
Pa še kakšno drugo. Veliko stvari bi se lahko naredilo z veliko manj birokracije in bi bil rezultat večji. Kakšno vlogo pa je ministrstvo za kulturo odigralo pri EPK? Dovolilo je, da se je zgodilo, kar se je.

Po vašem mnenju potem večji del krivde nosi ministrstvo?
In Maribor. Ampak poudarjam, da tega ne govorim kot direktor Festivala Ljubljana, ampak kot predsednik Evropskega združenja festivalov in kot nekdo, ki te stvari vidi tudi malo širše in od zunaj.