Včeraj je padel še en mit. Potem ko so v zadnjih mesecih hišne preiskave doživeli dva poslanca, tožilec in sodnik, pred tem pa tudi vsi trije največji tajkuni in trije največji gradbinci, je zdaj obisk kriminalistov na lastni koži doživel še najbogatejši Slovenec, skoraj nedotakljivi Mirko Tuš, po oceni revije Manager lani vreden okoli 200 milijonov evrov. V deželi, ki je po naših zadnjih razkritjih sicer rajska počitniška destinacija (zatočišče) celo za mafijce, za katerimi je razpisana tiralica, je krog svetih krav (in svetih daril za svete usluge) vse ožji. Do zdaj v lisicah nismo videli le še ministrov, premierjev in velikih državnih direktorjev. A te je (resda po koncu mandata) tudi pri sosedih (Hrvatih) v lovke ujela ne domača, ampak tuja (avstrijska) policija zaradi poslov prek banke Hypo. In kako zanimivo: tudi pri nas je prejšnji teden najbolj odmevala prav filmsko hitra menjava vrha slovenskega Hypa. Do zdaj sumom korupcije še niso bila pripisana imena. Menda pa bi lahko močno odmevala tudi pri nas.

Volitve so blizu. A serijske hišne preiskave (upam) niso čarobni napoj za uspavanje ljudstva. Državljani smo jih željni, jim aplavdiramo, saj nakazujejo, da plenjenje države le ni šport, ki se med prijatelji vedno lahko pomete pod preprogo. Vendar če se zgodijo dve leti po tem, ko se je pojavil sum in so pametni akterji za sabo gotovo zabrisali vse sledi, je taka akcija le pesek v oči volilcem: “Poglejte, kako delamo.” Zakonodaja pa ostaja enako luknjasta in omogoča enako hojo po robu ob pomoči svetih odvetnikov.