Večina ljudi šolo dojema kot nekaj formalnega, obveznega. Samo da preživiš, potem se šele začne življenje. Še bolj zapleteno je, ko morajo v klopi spet sesti tisti, ki so 20 ali celo 30 let delali na istem delovnem mestu, zdaj pa jim ga je kriza odnesla. Idejo, da bodo do penzije imeli isto službo, je zanje bržkone zelo težko preseči. Na nek način je prav grozljivo opazovati, kako intenzivne in kako pogoste so te spremembe zadnje čase.

Spremembe so težke. Ljudje jih po navadi naredimo le, če smo v to prisiljeni. Iskanje nove službe, novega poklica je gotovo tak primer. Pogledati je treba tja, kamor se večino časa trudimo, da ne bi – vase. In začeti razmišljati o tem, kaj si res želimo. A strah, v tem primeru pred zavodom za zaposlovanje, je močan motivator.

Priložnost. Morda lahko šolo končno vidimo v novi luči – da najdemo nekaj zase. Kaj natančno lahko s prekvalifikacijo sploh izgubimo? Starih znanj gotovo ne, lahko pa jih nadgradimo, spoznamo, da znamo še kaj drugega. Izguba službe je lahko torej tudi velika priložnost.

Na račun krize, z gledanjem vase in poslušanjem svojih želja je po svetu uspelo tisočim posameznikom, ki so ideje in znanje bogato unovčili. Zakaj ne bi tudi pri nas brali o takih primerih? Pa nič hudega, če ne uspe prvič in če ne uspe vsem. Saj veste, kako pravijo. Bolje obžalovati nekaj, kar si naredil, kot nekaj, česar nisi.