Dejstvo, da se povprečje ocen, na podlagi katerih lahko mladi dobijo Zoisove štipendije, vsako leto zvišuje, razkriva dvoje: po eni strani gotovo drži, da je merilo ocenjevanja spontano zdrsnilo, zaradi česar dijaki ob prehodu na novo raven izobraževanja z zlatih učencev pogosto strmoglavijo v povprečje, kar je za številne precejšen šok; po drugi strani pa se seveda moramo vprašati, ali je ocenjevanje dejansko edino možno merilo, na podlagi katerega lahko učenci napredujejo, ali pa gre le za enega izmed mehanizmov, ki znotraj šolskega sistema omejuje razvoj talentov, saj se vse podreja pehanju za dobrimi ocenami, ki so veliko bolj od posameznikove razgledanosti odraz njihove discipline.

Ozadje. Verjetno kar drži dejstvo, ki ga omenjajo številni odločevalci, da je štipendiranje nadarjenih izgubilo svoj prvotni smisel in da ta denar ne gre več za negovanje talentov mladih. Kar praviloma pozabijo omeniti, je, da ga številne družine porabijo za vsakodnevno prebijanje iz meseca v mesec, kljub državnim štipendijam. Namesto da bi si dijaki in študenti s tem denarjem plačevali knjige in tečaje, gre denar za najemnine, hrano ter obleke – in tega noben premik fokusa z ocen na izjemne dosežke ne bo spremenil. Dokler na področju finančne samozadostnosti mladih ne bo resnejših sprememb, bodo morali biti pripravljalci novega sistema štipendiranja še kako pozorni, da ta ne bo vodil zgolj v še eno zmanjšanje kroga upravičencev za pridobitev tega, kar je – resnici na ljubo – za številne socialni transfer, ne pa štipendija za nadarjene.

• Komentar se nanaša na članek Pohod generacije odličnjakov