Svetovalci zavoda za zaposlovanje res niso v zavidljivem položaju: več kot 110 tisoč brezposelnih, ki so se jim po novem letu pridružili še nebrezposelni iskalci zaposlitve, morajo razporediti na skromnih 1.700 prostih delovnih mest (natanko toliko so jih imeli na razpolago včeraj). A naš sistem je tak, da se brezposelni hodijo na zavod samo žigosat, mnogi svetovalci pa se ukvarjajo z nepotrebno birokracijo, kot je dopolnjevanje zaposlitvenega načrta, namesto da bi klicarili delodajalce, ali v službo vzamejo odličnega kandidata, ki pravkar ves obupan sedi v njihovi pisarni.

Predlagam, naj bodo svetovalci na zavodu plačani po učinku. Nadrejeni naj jim postavijo rok, v katerem morajo iskalcu zaposlitve poiskati službo. In kolikor služb bodo priskrbeli, toliko višjo plačo si lahko obetajo. Preprosta računica, vendar najbrž ne za zavod. Ker uradniško brezosebno izpolnjevanje formularjev ne bi bilo več kvalificirano kot delo?

Železo. Čudno je, da so se na zavodu mlade študentke znebili z odgovorom, da imajo pri iskanju zaposlitve prednost brezposelni. V čem je poanta, da se zavod ukvarja s tistimi, ki se na njem svaljkajo že več let ter so že davno izgubili stik s trgom dela in tudi z izobraževanjem? Ali ne bi raje kovali železa, dokler je vroče? Mlade, sveže ljudi, polne upanja in volje po delu, bi namreč veliko lažje spravili v zaposlitev. Zavod za zaposlovanje je res kraj, kjer se končajo sanje. Tudi take, da svetovalci pomagajo najti službo.