Slovenija se spopada z eno od največjih kriz v svoji zgodovini, ki je že zdavnaj presegla zgolj svojo finančno naravo. Poleg vse večje brezposelnosti, zmanjševanja socialnih pravic, večanja brezperspektivnosti mladih, pomanjkanja idej o izhodnih strategijah in omajanega zaupanja v parlamentarno demokracijo se vse hitreje veča prepad med večino, ki ostaja na ekonomskem robu, in manjšino, ki je na hitro obogatela. V takšnih razmerah se nezadovoljstvo med ljudmi veča in lanska zima je minila prav v znamenju protestov proti korupciji in eliti. Če je v Sloveniji dolgo veljalo, da ta ostaja nedotakljiva, nekaj odmevnih obsodb in odstopov nakazuje, da ni tako. A če poskušamo pogledati onkraj spektakelskega učinka takšnih procesov, se odpre temeljno vprašanje: kaj padec posameznikov pomeni za delovanje sistema? Je korupcije in družbenih nepravičnosti z njihovim odhodom konec ali sistem še naprej deluje na povsem enak način, le z drugimi ljudmi?

Prelom. V Sloveniji živimo v kolektivni histeriji iskanja odrešitve prek novih obrazov v politiki. Pred vsakimi volitvami slišimo, da bi bila desnica povsem drugačna z drugačnim vodjo, in iščemo novega voditelja na levici. Vstajniki so lani na ulicah vzklikali: "Ne diskriminiramo, vsi so gotovi." To ni bilo sporočilo le obstoječim politikom na levici in desnici, temveč je nakazovalo tudi, da imajo ljudje dovolj sistema. V obstoječem družbenem redu korupcija ni anomalija, temveč temeljno gibalo delovanja. In tega se ne da popraviti z zgolj kadrovskimi menjavami.