Parada ponosa bi morala biti prejšnjo soboto, a je bila zaradi slabega vremena prestavljena na danes. Prvič pa so dogodki potekali ves teden. Kako to?
Zaradi dveh zelo pomembnih obletnic homoseksualnega gibanja. Točno danes mineva 40 let od znamenitega stonewallskega upora v New Yorku, ki velja za prvo parado ponosa. Takrat so se proti nenehnim policijskim racijam in drugim nestrpnim pritiskom sicer uprli večinoma transspolni ljudje. Hkrati pa je letos 25-letnica LGBT-gibanja v Sloveniji – leta 1984 je bil namreč prvi Magnusov festival.

Slabo vreme vam jo je zagodlo tudi pri načrtovanem odprtem druženju v parku Tivoli ...
Prejšnji konec tedna smo hoteli imeti odprto druženje, kjer bi družbi pokazali, da smo tudi mi del nje. Če bo vse po sreči, bomo to izvedli pozneje, poleti ali jeseni.

Katere javne osebe in institucije so vas letos podprle?
Imamo podporo nizozemskega veleposlaništva, ljubljanski župan Zoran Janković je častni pokrovitelj celotnega Tedna parade ponosa, ministrica Katarina Kresal pa je obljubila, da se bo parade celo osebno udeležila. Predsednika Danila Türka smo prosili, ali bi imel častni govor, a je žal zaseden ...

	Morate vedeti, da geji niso samo frizerji in modni oblikovalci. Homoseksualci smo navzoči povsod, v vseh poklicih, le da se to kje uspešneje skriva. Petra Salaj

Se vam zdi, da se vam je izmaknil?
Ne, smo preverili in ima dejansko službene obveznosti. V preteklosti nas je že podprl. Smo pa za častno pokroviteljstvo prosili tudi predsedujčoega Svetu Evrope Samuela Žbogarja in njegov odziv je bil pozitiven.

Se vam je katera od javnih osebnosti za častno sponzorstvo oglasila sama?
To bi bilo sicer zelo pohvalno (smeh), a žal ne. Vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Janko Goršek je potrdil, da bi se parade sicer udeležil, a mora biti takrat žal nekje drugje.

Ko smo ravno pri policiji – kako je poskrbljeno za varnost? Menite, da se lahko tudi v Ljubljani zgodi protigejevska parada, kakršna se je pred kratkim v Zagrebu?
Glede na to, da je bil sklican tudi shod proti gradnji džamije, se stanje pri nas vidno radikalizira. Sicer pa v Sloveniji napada na parado ponosa še ni bilo. Policija nam je obljubila, da bo varnost okrepljena in da morebitnega sovražnega govora ter drugih napadov ne bo tolerirala.

Je Slovenija strpnejša od držav nekdanje Jugoslavije?
Za zdaj v Ljubljani ne potrebujemo tako številnega policijskega spremstva, kot ga imajo v Zagrebu. Vsi imamo sicer še vedno boleče spomine na telesna obraučnavanja z geji na beograjski paradi ponosa iz leta 2002. Ne vem, ali to sicer pomeni, da smo pri nas tolerantnejši ... na to vpliva več dejavnikov kot samo parada ponosa. Je pa res, da je pri nas to zakonsko malo bolje urejeno.

Je zakon o istospolnih partnerstvih diskriminatoren?
Da. Tu sploh ni debate.

Bi morala iti tudi Cerkev v korak s časom in dovoljevati istospolne poroke? Zmago Jelinič je že večkrat poudaril, da bo za istospolne poroke takrat, ko bodo te tudi cerkvene.
Cerkev se ima za moralno avtoriteto in se drži svojih pravil. Mi se nočemo vtikati v njeno politiko. Zavzemamo se za to, da bi nam država ponujala zakonsko enakopravnost, saj smo tudi mi davkoplačevalci in si to zaslužimo.

˝Poročenih moških, ki so geji in živijo dvojno življenje, je v Sloveniji veliko oziroma preveč. Veliko jih je tudi v politiki,˝ pravi Salajeva. © Nik Rovan

Kaj pa posvojitve otrok? Nekateri homoseksualnost še danes enačijo s pedofilijo ...
Ko sva bila ravno pri Cerkvi, naj povem primer, kako se je Cerkev bojevala proti pedofiliji – tako, da je gejem prepovedala, da bi postali duhovniki. Seveda to ni rešilo problema, saj je bil vzrok drugje. Homoseksualnost je konsenz dveh odraslih ljudi. Tako homoseksualci kot heteroseksualci so lahko primerni ali neprimerni starši. Vedno je treba presojati v dobrobit otroka. Želimo pa, da imamo vsi enake možnosti.

Med moralisti kroži mit, da istospolni pari vzgajajo homoseksualne otroke.
To ni res. Vsi mi, torej homoseksualno usmerjeni, izhajamo iz heteroseksualnih družin. Torej homoseksualne otroke vzgajajo heteroseksualni pari. V tujini je bilo na to temo narejenih že mnogo raziskav in edina razlika med otroki iz homoseksualnih in heteroseksualnih družin je ta, da so tisti iz homoseksualnih tolerantnejši in bolje sprejemajo drugačne.
 
Vendar istospolne družine v Sloveniji vseeno so. Kako se znajdejo tisti, ki si želijo otroka?
Večinoma gre za biološke mame – torej lezbijke, ki se umetno oplodijo v tujini in nato s svojo partnerico živijo v Sloveniji. Poznam primer para, ki je šel to opravit v Veliko Britanijo in zapravil več tisoč evrov.
 
Katere države v Evropi so homoseksualcem najprijaznejše?
V Španiji so šli denimo iz ničle na vse in homoseksualce zakonsko izenačili s heteroseksualci. Za najstrpnejšo in najnaprednejšo veljajo Švedska in na splošno skandinavske države. Vendar jaz kot lezbijka nočem živeti na Švedskem! Hočem živeti v Sloveniji, ker sem tu doma.

Da je lezbijka, je vedela že v otroštvu

Odraščanje. Petra Salaj je na svet prijokala 2. septembra 1980. Da je lezbijka, se je zavedala že v otroštvu. V svoj dnevnik je to prvič zapisala pri trinajstih, staršem pa je povedala, ko je bila stara 20 let. Aktivizem. Študirala je arheologijo. Od leta 2003 prostovoljno pomaga pri društvih, ki se bojujejo za pravice homoseksualcev. Danes je predsednica Društva parade ponosa. Trenutno je samska..

V novinarskih krogih se že nekaj časa govori, da naj bi v kratkem kot anonimka zaokrožil seznam vplivnih homoseksualcev v Sloveniji, ki “svojim” odpirajo vrata do pomembnih položajev.
Za to slišim prvič. Veliko se govori tudi o gejevskem lobiju ... resnično nisem vedela, da smo tako močni, saj mi to še nikoli ni pomagalo (smeh). Tak seznam bi lahko bil za posameznika nedvomno škodljiv, še posebno če bi bil kdo na podlagi diskriminacije ob službo.

Outiranje oziroma javno priznanje homoseksualnosti posameznih javnih osebnosti je v Sloveniji še vedno tabu. Ali bi tovrstna priznanja vodila k strpnejši ali k še nestrpnejši družbi?
Predvsem je outiranje javnih oseb pomembno za tiste mlade homoseksualce, ki mislijo, da so na svetu sami in jim tovrstna priznanja vlivajo upanje in občutek pripadnosti. Jaz sem se v otroštvu počutila, kot da sem edina, in tega občutka ne privoščim nikomur. Takrat se pri nas o tem sicer sploh ni govorilo, kaj šele da bi obstajal internet.

Koliko je v Sloveniji Jörgov Haiderjev oziroma poročenih moških, ki so geji in živijo dvojno življenje?
Veliko oziroma preveč. Žalostno je, če lovek ne živi polnega življenja. Taki ljudje lažejo sebi in okolici, posledčino pa trpi tudi njihova družina – žena in otroci.
 
Zakaj se to zgodi?
Nekateri mislijo, da bi bili kot outirani homoseksualci neuspešni v službi, drugi klonijo pod pritiski družbe.
 
Na letošnjih evropskih volitvah ste dobili prvega kandidata, ki je priznal, da je gej. Koliko je gejev v slovenski politiki?
Veliko. O imenih ne bom, jih poznamo – a v primerjavi z našimi nasprotniki mi tovrstnih seznamov ne sestavljamo in tega ne bomo lansirali v javnost. Še posebno jih je veliko v podmladkih strank. Srčno upam, da se bo kdo izmed njih v prihodnosti le opogumil in to priznal.

Pred kratkim je izbruhnila tudi nogometna afera v Veliki Britaniji, kjer so javno izpostavili nekaj homoseksualnih nogometašev ter razbili mit o negejevskih poklicih.
Morate vedeti, da geji niso samo frizerji in modni oblikovalci. Homoseksualci smo navzoči povsod, v vseh poklicih, le da se to kje uspešneje skriva.

Koliko homoseksualcev v Sloveniji prijavi sovražni govor ali diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti?
Po naših raziskavah jih kar 92 odstotkov sovražnega govora ne prijavi, kar zelo skrbi. Ljudje se morajo zavedati, da je sovražni govor tudi kaznivo dejanje in se lahko kazensko preganja.

Bralka nas je opozorila, da na Kanalu A in Pop TV večkrat opazi, da še danes besedo “gay” prevedejo v peder. Kdo bi moral odgovarjati?
Beseda peder je žaljivka, v takšnem primeru napačno prevedena. Televizije bi morale preverjati, kaj predvajajo. Na takšne stvari je treba opozarjati.