Foto: Kolumnisti 19.08.10, david jug, bostjan tacol David Jug Da ministri in ministrice, ko se prebijejo do vogalne pisarne, v svoj kabinet povabijo ljudi, ki jim zaupajo, ni sporno. Tako pač lahko učinkoviteje vodijo organizacijo. A ob menjavah oblasti smo običajno priča totalnim kadrovskim cunamijem. Ne le da iz pisarn, v katerih so zaradi nemilosti pri prejšnjem vodstvu ždeli štiri leta, prilezejo tisti, ki so čakali na zmagoslavni trenutek, kadruje se med operativci – v poslovnem svetu bi jim rekli srednji menedžment –, ki sistem poznajo do obisti. Zamenjajo se z znanci, ki vsebine po vsej verjetnosti ne poznajo, a so prijatelji, ki jim je treba vrniti uslugo, ali pa so le prave barve. In ta cikel se ponovi vsake štiri leta. Tu je tudi posebna vrsta javnih uslužbencev, tisti, ki imajo zasluge pri posamezni politični stranki in za katere se – ne glede na sposobnost – vedno najde vodilni položaj. Zame je tudi to korupcija. Dokler bo bolj kot strokovnost pomembno, da si naš, torej miselnost, ki je – vsaj tako se bojim – zapisana v genomu Slovencev, se nam ne piše nič dobrega.

Odpuščanje. To je drugo poglavje zgodbe o kadrovanju javnih uslužbencih. Pred časom mi je ena od takratnih ministric dejala, da je na njenem ministrstvu vsaj desetina ljudi, ki ne delajo praktično nič, a da so zaščiteni kot severni medvedi in jih je praktično nemogoče odpustiti. Vzorec je na drugih ministrstvih bržkone podoben. Da kljub temu potrebujejo nove zaposlitve, je, milo rečeno, absurd. Državno upravo je treba narediti vitko, a ne z odpuščanjem po pravilu uravnilovke – učinkovitosti uslužbencev pač ni težko izmeriti.

Komentar se nanaša na članek: Selitve z enega na drug stolček.