Foto: Osebni arhiv Jerca Božič Kranjec "Odkleni me že, no, grem, moram iti!" se izpred dobrih dveh desetletij spomnim besed moje stare tete. Pa ni bila zaklenjena, sedela je v senci drevesa sredi dvorišča. Skleroza smo takrat rekli temu, čemur danes pravimo demenca. Beganje, eno izmed opaznih značilnosti te bolezni, so nekdaj reševali tudi tako, da so ostarelega človeka preprosto zaklenili v hišo. Begavi starke in starčki so sčasoma izginili z ulic in vaških cest; domači jih ne zaklepajo več, temveč jih večinoma prepustijo v oskrbo domovom starejših občanov. 

Stroka brez pogojev. Stroka oskrbe oseb z demenco je v zadnjem času močno napredovala. Danes vemo, da ti ljudje potrebujejo posebno oskrbo, aktivacijski program in posebej zanje grajeno varno okolje – pritlični prostor, izhod na vrt, možnosti za krožne poti in svobodo gibanja. Takšne nove naložbe torej, kakršni gradijo v Metliki in Kočevju, a jim država zdaj odreka denar. Brez njih strokovnim delavcem v domovih, zgrajenih pred tremi desetletji in več, pri delu z dementnimi ne preostane drugega kot omejevanje gibanja in zaklepanje oddelkov – ukrepa, ki sta strokovno nesprejemljiva, saj bolezen še pospešujeta.

Statistika naraščanja števila oseb z demenco je zastrašujoča; ne bo dolgo, ko se bo v starosti s to boleznijo spopadal vsak tretji izmed nas, opozarjajo strokovnjaki. Zato je toliko manj razumljivo, da se naša družba in država s problemom starejših ne ukvarjata resneje, ampak ga prepuščata domovom starejših občanov.