Na prvi pogled se zdi razumljiv argument tistih, ki ne vidijo nič spornega v tem, da država upravljanje davkoplačevalskega denarja zaupa ljudem, ki so bili – nekateri bolj, drugi manj – neposredno vpleteni v padec gradbenega velikana GPG, zaradi česar se je na cesti znašlo več sto delavcev. Vsakemu se pač kdaj zalomi in se odloči za napačno naložbo. In prav je, da ljudem damo drugo možnost. A GPG ni bil le nedolžna napaka. Vse več analitikov se strinja, da je šlo za tipičen primer, ko je gospodarska kriza zgolj razkrila vse napake vodstva, ki je namesto na delavce mislilo na dobiček in je podjetje izčrpavalo vse do njegovega bridkega konca. Če bi se tisti, ki so nekoč vlagali v GPG, zdaj poigravali s svojim denarjem, bi bila to njihova stvar. Tako pa se legitimno sprašujemo, kdo pazi na naš denar.

Mreže. Zdi se, da je v zadnjem času modno, da se vsaka razkrita povezava med predstavniki vplivnih in bogatih hitro prekrsti v mrežo, ki skrivnostno deluje iz ozadja. Zlahka se ti zazdi, da živiš v teoriji zarote. A stvari niso tako preproste. Čeprav so povezave, prek katerih vplivneži spretno izigravajo pravni red, in to praviloma na račun delavcev, milo rečeno sporne, se nima smisla spuščati v moralistično jadikovanje in zgražanje. Dejstvo je, da je takšno obnašanje elit le simptom problema, ki se skriva v sistemu. Oni so se ga pač naučili izigravati. Odločevalci pa to mirno gledajo in se v najboljšem primeru ukvarjajo z eliminacijo politično spornih mrež. Jasno, če bi se lotili spremembe sistema, ki takšne povezave omogoča, bi morali pač udariti tudi po svojih.