Varuški, čistilki ali fantu, ki kosi travo, bi verjetno številni Slovenci kljub vsemu res plačali evro ali dva več, da bi mu s tem pokrili stroške zavarovanj in davka. Ko sem prvič slišala za sistem vrednotnic, se mi je zdel smiseln; videti je bilo, kot da bo poenostavil legaliziranje plačila za drobna dela. Izkazalo pa se je, da bo vse ostalo tako, kot je, le da bosta za nekaj ur dela na mesec imela po novem opravke z birokracijo tako naročnik kot tisti, ki bo delo opravil. Ne vem, zakaj ne moremo vpeljati sistema, pri katerem bi naročnik kupil vrednotnico, vanjo vpisal davčno številko tistega, ki bo delo opravil, in zanj poleg prispevkov poravnal akontacijo dohodnine od dogovorjenega zneska – ta je do dohodninske odločbe za vse 25-odstotna.

Nepraktično. A žal iz besedila zakona veje zgolj želja, da se zbere (ob milijonskih dokapitalizacijah prav ubogih) dodatnih nekaj tisoč evrov za pokojninsko in zdravstveno blagajno. Spremenjen zakon – razen če bodo pomagale višje globe in grožnja z odvzemom na črno zasluženega – ne bo rešil težav s sivo ekonomijo. Zakaj bi vsi, ki osebnega dopolnilnega dela niso prijavili niti doslej, ko je bilo treba plačati le dohodnino, to storili zdaj, ko bo prijava njihove delojemalce stala dodatnih devet evrov? V obrazložitvi zakona pripravljalci omenjajo Švedsko, kjer je davek za storitve v gospodinjstvih znižan za polovico, Belgijo, kjer je mogoče čistilke plačati s kuponi, in Hrvaško, kjer je mogoče z vavčerji plačati sezonske delavce, a podobnih, praktičnih rešitev pri nas ne uvajajo.

Preberite še: Ne bo nič lažje, samo dražje