Foto: Boštjan Tacol Manca Borko V nedeljo se ne bomo odločali o tem, ali smo na levi ali desni, ampak o tem, kako bodo živeli slovenski otroci. Tokratna predreferendumska kampanja pa se od drugih razlikuje po tem, da bomo odločali o zakonu, ki ga pristojno ministrstvo ne želi več razlagati. Priprave zakonika so sicer potekale že v času prve Janševe vlade, parlamentu v sprejem ga je poslala Pahorjeva, druga Janševa pa se je odločila, da v kampanjo ne vstopi. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zakonika tako ne želi več razlagati, čeprav so se tam zamenjali le kakšni štirje ljudje.

Z molkom ministrstva je nastal odprt prostor za ideološki boj – ali si za homoseksualce ali proti njim, ali hodiš v cerkev ali ne. Razprava se je namesto strokovnjakom v celoti prepustila nasprotnikom in zagovornikom, s tem pa polarizaciji na farške in mavrične brez srednje poti zdrave pameti. V javnosti so od vseh rešitev, ki jih zakonik ponuja, odmevale le sporna definicija družine in pravice, ki jih bodo dobili otroci, živeči v istospolnih skupnostih. Namesto o 309 členih se že več mesecev pogovarjamo le o kakšnih štirih. Le po tiho se je spregovorilo o konkretnih rešitvah, ki jih zakonik prinaša za otroke ločenih staršev in otroke v rejništvu, za pretepene in zanemarjene.

Definicije. S tako ali drugačno definicijo družine moje družine ne bo nič manj in nič več. Zakonik bo kaj malo vplival na tiste otroke, ki imajo mamo in očeta, brate in sestre, hišo in psa. Pomagal pa bo tistim, ki jim Bog ni namenil idealnih staršev.