Kakšno sporočilo pošiljate svojim volilcem, ko ste ravnokar podprli Boruta Pahorja za predsednika države?
Predvsem, da je stranka enotna ob vseh razlikah, ki ostajajo na ravni posameznih mnenj, saj ko gre za ključne odločitve, kot stranka Slovenijo razumemo približno na enak način. Tudi glede tega, kako se naj porazdeljujejo ključne funkcije v tej državi.

Se ne bojite, da bi vam očitali nekonsistentnost – glede na to, da ste pred petimi leti podprli Danila Türka?
To bodo vsekakor naredili, tega se ni treba bati; to so že naredili, in to najbolj tisti, ki pred petimi leti Türka, ki je bil takrat kandidat SD, v prvem krogu niso podprli. Mi to sprejemamo z razumevanjem, ljudje se pač opredeljujejo glede na občutke. Türk je bil takrat pravzaprav nadomestni kandidat za Pahorja, ki je bil tedaj najboljša izbira po mnenju stranke. S tem kot stranka nimamo velikih težav, ker zdaj končno podpiramo kandidata, ki je naš favorit.

Drugi očitek je, da Pahor ni bil dovolj dober za predsednika stranke. Kako je lahko dovolj dober za predsednika države?
Pahor je bil predsednik stranke 15 let. Ni bil problem v tem, da ni bil zadosti dober, ampak v tem, da je peljal stranko na volitve in je dobil 20 odstotkov manj glasov. Potem je iz higienskih razlogov prav, da ga nekdo zamenja. Stranka je zbrala moč za spremembo, vendar to Pahorja ne diskvalificira za katerokoli drugo vlogo v državi.

Foto: Anže Petkovšek Igor Lukšič Ali lahko kljub temu padcu, ki se mu je zgodil na lanskoletnih volitvah kot prvemu obrazu vlade, zdaj zmaga na predsedniških volitvah?
Ja. Volilci čedalje bolj ugotavljajo, da je to, kar se je ponujalo kot alternativa in kot nekaj boljšega, bistveno slabše, le da so izgubili spomin na obdobje 2004–2008, ki je bilo za Slovenijo katastrofalno. Država se je takrat zadolžila za dodatnih 24 milijard evrov, kar je glavno breme, ki ga je Pahor nosil celoten mandat in ki ga moramo zdaj reševati. Zdaj, ko prihajajo na dan te številke in predstava, kaj vlada ponuja kot rešitev, se bo tudi v očeh ljudi mandat prejšnje vlade izkazal za bistveno boljšega, kot se je izkazal na volitvah.

Katere lastnosti pa mora imeti po vašem mnenju predsednik države?
Pomembno je, da je predsednik vseh državljanov, da ga sprejemajo tudi tisti, ki zanj niso glasovali. Ključno je, da vzpostavi stik z vsemi državljani, da ni samo kandidat enega dela. To je pomembno zato, ker se v Sloveniji, ki je klasično razdeljena na dva pola, ta delitev preveč izpostavlja. Zlasti desne stranke gojijo sentiment ogroženosti pred levico, levi pol pa je bolj razpuščen. Zato potrebujemo predsednika, ki bo pomagal državo držati skupaj.

Bi Pahorju na mestu predsednika države po vašem mnenju uspevala nevmešavanje in komentiranje dnevnopolitičnih dogodkov?
Mislim, da je ena od pomembnejših nalog predsednika države, da se vključi v javno diskusijo le takrat, kadar gre za strateška vprašanja države, in da se izogiba dnevnopolitičnemu opredeljevanju. Ko nekdo prevzame to vlogo, sorazmerno hitro ugotovi, kje je njegovo mesto.

Kje bo stranka, če bo podprla Pahorja, dobila denar za kampanjo?
To je predvsem vprašanje za volilni štab. Stranka bo pomagala z organizacijskim potencialom, finančni del pa bo moral v pretežni meri kandidat pridobiti na lastno ime in potenciale. Prepričan sem, da bo ta kampanja v celoti sorazmerno poceni, ker so kandidati bolj ali manj poznani in ni treba, da zapravljajo denar za dvig prepoznavnosti. Kandidat pa mora, če hoče biti predsednik, ob glasovih dobiti zaupanje, izkazano v financah.

Foto: Anže Petkovšek Igor Lukšič Ob izvolitvi ste obljubili premik v levo. Se je tranzcija že začela? Je stališče, jasna kritika vlade v njenem prvem mandatu, ki ste ga sprejeli na predsedstvu ta teden, pokazatelj tega?
S tem tekstom smo se jasno pozicionirali kot opozicija politike, ki razume državo in oblast kot plen in je začela še intenzivneje ravnati tako kot v letih 2004–2008. Zato jo moti agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) kot agencija, katere naloga je pripeljati čim boljše kadre v podjetja, v katerih imamo državne naložbe. Kadrovsko politiko si predstavljajo tako, da ljudi, ki imajo magisterij in izkušnje, nadomeščajo z nekom, ki ima srednjo medicinsko šolo ali je poklicni voznik. Ne gre za to – kot poskušajo banalizirati nekateri –, da zamenjujejo naše z njihovimi, ampak da kompetentne ljudi zamenjujejo z nekompetentnimi. Kompetentnost jim ni pomembna, ker državo razumejo kot plen. Nastavljajo ljudi, ki jim bodo olajšali, da čim več denarja in drugih dobrobiti poberejo zase. Ko rečemo, da smo levica, smo za to, da država ohrani lastnino, stopnjo pravičnosti in da se dobrine ne delijo po načelu partijskega članstva.

Govorite o tem, kar bi moral povedati Pahor, ko je prevzel mandat?
Ja, mi s tem popravljamo naivnost za nazaj. Takrat se je mislilo, da ni dobro govoriti o tem, kar je delala prejšnja vlada. Vendar s tem, ko javnosti nismo seznanili, kaj smo dobili v roke, ljudje do konca mandata niso vedeli, da je bilo začetno stanje bistveno slabše, da je bila država razgrajena. Tega žal nismo naredili, zato se mi zdi prav, da začnemo to delati zdaj, da bo jasneje, v čem je problem. Problem ni ideološki, problem je, da nekateri jemljejo in jih zanima samo to.

Bi morala NLB ostati večinsko državna, slovenska?
V tem trenutku je prav, da ostane večinsko slovenska, ker lahko le tako odigra vlogo, ki bi jo morala. Hkrati bi bilo treba opraviti revizijo za nazaj, kar je AUKN predlagala, da se vidi, kaj je bilo narejeno od leta 2001, zlasti v obdobju od leta 2004 do 2008, kako so se dajali krediti. Po nekaterih podatkih je šlo v tem obdobju za tajkunske kredite šest milijard evrov. Tajkuni niso nastali kar tako, ampak ob asistenci vladne politike v letih 2004–2008.

Omenjate dokapitalizacijo s slovenskim denarjem. Koliko bi ga bilo treba dati v NLB in ali bi ga, če bi bili v vladi, bili pripravljeni dati, da bi ohranili banko slovensko?
Naša vlada je pustila na Kadu in Sodu približno 150 milijonov evrov, kar pomeni, da dodatno zadolževanje ne bi bilo potrebno. Vlada je zmanjšala davke za bogatejše in od tu bi lahko dobili dodatnih 150 milijonov evrov, ki bi jih lahko namenili za dokapitalizacijo. Vendar je ključno vprašanje, kjer se razlikujemo od vlade, to, da mislimo, da je NLB strateškega pomena za Slovenijo in slovensko gospodarstvo, medtem ko drugi mislijo, da je vseeno, v čigavi lasti je.

Kaj pa Mercator?
Pri Mercatorju je problem, ker so obeti sorazmerno slabi in bi potrebovali, če ga želeli obdržati v lastnih rokah, zelo dobro vodstvo, ki bi ga znalo spraviti v pozitivne številke.

Vendar se vam zdi strateško pomembneje, da se v slovenski lasti ohrani NLB?
Banka je absolutno pomembnejša. Je pa Mercator pomemben za precejšen del predelovalne industrije v Sloveniji, zato mi srce ne da, da bi karkoli z lahkoto prodajal.

Kaj še pomeni premik v levo?
Leva drža je predvsem to, kar smo pokazali na primeru NLB. Naša ocena je, da razprodaja slovenskega premoženja ne pride v poštev. Če bo tej vladi uspelo na neki netransparenten način prodati NLB in s tem precejšen del slovenskega gospodarstva tujcu, bo načeto vprašanje suverenosti. To je vezano na antifašizem in partizanstvo. Pri partizanih je šlo za to, da dobimo svojo državo, v kateri o usodi Slovencev ne bosta odločala “ne frak ne talar”. Zdaj pa se nam dogaja točno to. Desnica nima predstave o tem, zakaj imamo državo. Zato, da bomo odločali o družbenem bogastvu, da o tem ne bo odločal nekdo drug namesto nas.

Foto: Anže Petkovšek Igor Lukšič Kaj pomeni sestanek z Zoranom Jankovićem v parlamentu, ki je prišel tudi v Mostec na piknik SD? Nakazujejo sodelovanje? Do zdaj med njim in Pahorjem ni bilo velike naklonjenosti – predvsem po fiasku ob imenovanju predsednika državnega zbora.
V prvem mesecu po volitvah je bilo obojestransko zadanih kar nekaj prask in raz, ki so otežile sodelovanje med Pozitivno Slovenijo in SD. Tudi poteze, ki so jih vlekli nekateri, niso pripomogle k temu, da bi se stopnja zaupanja okrepila. Kljub temu se je vzpostavilo sodelovanje v poslanski skupini in v vrhu strank. Javnost pa je treba opozoriti, da imamo večstrankarski sistem; stranke so samostojne enote, vsaka zase pa se zavzema za podporo svojim ciljem, predstavam in kadrovski ponudbi. Tisti, ki so na strankarski sceni manj časa, tega ne vedo, nimajo tradicije v negovanju strankarskega članstva, zato je zanje to veliko preprosteje. To jemljejo bolj osebno, kot da gre za vprašanje odnosa med dvema predsednikoma, čeprav gre za odnos med dvema strankama.

Je kaj članov z vašim prihodom stranko zapustilo?
Ne, nasprotno. Pred kratkim sem podpisal več deset pristopnih izjav.