Foto: Žurnal24 Tjaša Pureber (Foto: Nik Rovan) Vstaje, ki so se začele pred slabim letom, so zaznamovali množični protesti in nehierarhičen način organiziranja brez strank, sindikatov ali nevladnih organizacij. Številni so v gibanju prepoznali upanje, drugi so ga povezovali z razočaranjem nad desno politiko. Kljub poskusom nekaterih, da se okoristijo z besom ljudi – v obliki strankarstva ali drugače –, se zdi, da vstajništvo ni zamrlo, ampak je dobilo nov značaj. Medtem ko se nekateri ob vsaki večji nepravičnosti sprašujejo, kje so vstajniki, ti ne nasedajo vlogi dežurnih gasilcev in se počasi organizirajo lokalno. Veliko bolj tiho in nevidno ter veliko manj spektakularno kot na protestih, a zdi se, da trdneje.

Izzivi

Te oblike organiziranja za zdaj ne zajemajo veliko ljudi. Res je tudi, da so zaradi svoje narave organiziranja, ki temelji na konsenzu, ranljivejše. A to so projekti na dolgi rok. Vseeno vseh ne gre metati v isti koš. Nekatere organizirajo prebivalci, drugi so prebivalcem lansirani prek nevladnih organizacij. V prvih so ljudje kreatorji svojih življenj, v drugih kljub na videz učinkovitejšemu organiziranju ostajajo potrošniki dogodkov, ki jim jih pripravljajo drugi. Treba se je vprašati, koliko izmed teh jih bo obstajalo tudi, ko se bo denar za financiranje iztekel. Vseeno pa trend organiziranja na lokalni ravni kaže, da ljudje iščejo načine, kako preživeti in živeti dostojanstveno življenje. Če je bila za nekatere v preteklosti deloma to še lahko izbira, se med krizo zdi, da je izbira postala nuja.