Poročilo inšpektorice se bere kot grozljivka: socialni delavec je kot skrbnik in nekaj časa celo vršilec dolžnosti direktorja centra za socialno delo hudo zlorabljal pooblastila in protipravno pridobival premoženjsko korist. Jemal je tistim, ki sami za sebe ne morejo skrbeti: starejšim in duševno bolnim. Otrokom brez staršev ali svojcev, ki bi jih zaščitili. Država mu je dala pooblastila, da jim pomaga. Da dela v njihovem interesu. A je delal zase. V nasprotju z interesi varovancev. Zlorabil je zaupanje. Ne enkrat. To je počel leta. Nekaznovano. Zdaj proti njemu teče predkazenski postopek. Vsi trije inšpektorji, ki naj bi nadzirali celotno socialo, se bodo spravili na vseh 62 centrov za socialno delo v državi, da bi preverili, ali so bile še kje podobne zlorabe (namig: pojdite še enkrat v Šiško ali Kranj). Z namenom, da bi popravili zakonodajo. Kaj pa če bi za spremembo “popravili” socialne delavcem in sicer tako, da bi začeli dejansko opravljati svoje delo, pardon, poslanstvo? In ne biznisirati na račun svojih varovancev. Ali pa če bi minister Svetlik tvegal in zaposlil še kakšnega inšpektorja? Celo javnost bi našla razumevanje za nekaj takega.

Sodišča. Težava je večplastna. Tudi socialnih delavcev in njihovih direktorjev ne gre metati v isti koš. Centri so kadrovsko podhranjeni, dela in obveznosti pa je vse (pre)več. Morda bi jih res pri določenih pooblastilih morala nadomestiti sodišča. Ta so socialnim delavcem do zdaj slepo zaupala. V prihodnje jim bo še kako treba gledati pod prste.