Foto: Saša Despot Anja Zupanc Nepreklicno stopamo na prste. Tako bi lahko razumeli sporočilo, s katerim država žuga zadnjih nekaj let posameznikom, ki naj bi izčrpavali podjetja, izkoriščali zaposlene v teh podjetjih, utajevali davke in "aktivno po svojih najboljših močeh prispevali", da se je bančni sistem sesuval.

Krasno, da jih država poskuša kaznovati, čeprav vsaj 20 let prepozno. Zdaj bi radi ukrotili vse tiste, ki jim je bilo najmanj zadnjih 40, najbolj aktivno pa zadnjih 20 let, dovoljeno praktično čisto vse, kar je bilo večini državljanov vselej strogo prepovedano? Vso srečo!

Medtem, ko so pisci razmišljali, so "poslovneži" izčrpavali

Nedvomno je bilo v zadnjih letih zamujenih precej priložnosti, da država prepreči marsikaj kaznivega. A ker številnih situacij ni bilo nikoli mogoče vnaprej predvideti, jih zakon tudi ni predvidel kot kaznive. In medtem, ko so pisci zakonov ugotavljali, da poskušajo posamezniki obogateti preko številnih trikov, ki škodujejo tudi državi in da bi bilo takšne "škodljive prakse" vendarle potrebno nekako ustaviti, je marsikaj v tej državi že skopnelo. Predvsem na račun posameznikov.  

Upam samo, da bodo zdaj, ko se država loteva vse strožjega sankcioniranja tistih, ki na različne načine izigravajo pravila, ta nova pravila dejansko kaj zalegla. Brez zamere, ampak že ob prvem managerskem prevzemu podjetja pri nas ali ob prvi korupcijski aferi že pred več kot desetimi leti bi se lahko spremenila določena pravila. Predvsem kot opozorilo, da se Slovenija ne more zgledovati po denimo Belorusiji, kjer je podkupnina oziroma določena provizija nekemu državnemu uradniku pač preprosto predpogoj, da poslovnež lahko opravlja neko dejavnost v državi.

Najbrž bi od tedaj vsak vsaj dvakrat premislil, ali si je sploh smiselno umazati dobro ime in ugled v poslovnem svetu, družbi s podkupovanjem, če bi že ob prvi korupcijski aferi priletele stroge kazni.

Zdaj država resda popravlja napake, ki so jih praktično vse vlade doslej samo "prestopile", prelagale v nedogled. Vse so očitno pozabljale, da imajo tudi kriminalci, podobno kot vsi ostali "navadni" državljani določen čredni nagon. Pred skoraj šestimi leti je državo, potem ko je začutil, da bo najverjetneje moral nepreklicno na prestajanje kazni, zapustil Robert Tomas Zavašnik. Zavedal se je, da ne sme sprejemati nobene pošte s sodišča več, da mora iz države in koliko časa točno se v domovino ne sme vračati. Jasno pa mu je bilo tudi to, da če bo dovolj predviden in vztrajen, mu kazni nikoli ne bo treba odslužiti v zaporu. Samo potrpeti mora, poskrbeti, da ga ne izsledijo in bo kazen zastarala. Toliko ga namreč ščiti zakon.

Lepo prosim! Da se lahko obsojenec, ki do pike preuči zakon in vse njegove "luknje", izogne zaporu, država pa teh "lukenj" ne vidi? Šest let? Vmes jo pa iz države pobriše še en obsojenec. Očitno po načelu, če je uspelo njemu, lahko tudi meni. No, Robert Časar najbrž le ni bil dovolj previden, zato mu na zastaranje kazni v ubežništvu ni uspelo počakati še dobrih 18 let.

Ampak (šele) iz njegovega primera se je očitno država nekaj naučila. Ali pa ta vlada zdaj bere drug zakon, kot ga je brala prejšnja? Zagotovo pa bi bilo najmanj smešno, če bi v naslednjih mesecih nenadoma izginil še kakšen obsojeni bivši vplivnež, ki si zaporno kazen zdaj prelaga z zdravniškimi opravičili ali pa neodložljivimi službenimi obveznostmi in bi "na varnem" poskušal počakati na zastaranje te kazni. Potem bi se pa resnično vsi skupaj lahko povprašali po zdravju!