Splet. Minister za izobraževanje Žiga Turk je med pogajanji s sindikati javnega sektorja o znižanju plač odločitev vlade sporočil prek Twitterja, minister za notranje zadeve Vinko Gorenak pa je odpoved sindikalne pogodbe policistom napovedal na svojem blogu in povezavo prav tako objavil na Twitterju. Gorenak je svoje kritike povabil na kosilo prek spletnega foruma, sindikati pa so zaradi takšnega načina komuniciranja že večkrat ogorčeno protestirali.

Mnenja strokovnjakov so deljena; pri uporabi družabnih omrežij gre za približevanje volilcem, pravijo, a opozarjajo, da mora biti raven komuniciranja prava.

Odzval se je le Žerjav

Ker so začeli ministri nekatere uradne odločitve sporočati prek Twitterja, smo jih na Žurnalu prek svojega uradnega profila vprašali, ali so pripravljeni tako komunicirati tudi z novinarji oziroma ali bi bili prek Twitterja pripravljeni odgovoriti na novinarsko vprašanje. Edini nam je odgovoril gospodarski minister Radovan Žerjav, ki je dejal, da je to pripravljen storiti. Drugi ministri aktualne vlade (Turk, Gorenak, Ljudmila Novak) ter predsednik državnega zbora Gregor Virant in premier Janez Janša, ki prav tako tvitajo, so naše vprašanje ignorirali.

V prejšnji vladi so tvitali štirje ministri, Aleš Zalar, Gregor Golobič in Katarina Kresal, ki so jo lani strokovnjaki izbrali za najvplivnejšo političarko na družabnih omrežjih. Tvital je tudi nekdanji predsednik državnega zbora, Pavel Gantar. Bivši prometni minister Patrick Vlačič se je Twitterju pridružil le dober teden pred koncem mandata s tvitom “Za zapisano bom odgovoren jaz, za interpretacijo pa tisti, ki bodo prebrali”.

Prah prvi dvignil Zalar

Nekdanji pravosodni minister Zalar je bil prvi politik v državi, ki je prek Twitterja posredoval komentarje dogodkov, za katere so se javnost in strokovnjaki spraševali, ali so za mikroblogersko omrežje sploh primerni. Decembra je denimo zapisal: “Izginil je del sodnega spisa v zadevi Patria. To je nezaslišano!” Tudi ko je izvedel, da se vodje okrožnih tožilcev ne bodo udeležili sestanka z njim, je na to opozoril s tvitom.

Veliko medijskega prahu so lani s svojim prihodom na Twitter in pozneje s svojimi zapisi dvignili Janša, Golobič in Virant. Nekdanji premier Borut Pahor se kljub nekaterim lažnim oziroma satiričnim profilom, kot je @HipsterBorut, Twitterju za zdaj izogiba, prav tako nesojeni predsednik vlade in ljubljanski župan Zoran Janković, čeprav v njegovem imenu tvita njegova ekipa (@ZoranDELA), sam pa, kot je že večkrat poudaril, računalnika ne uporablja.

O aktivnostih ministrov na družabnem omrežju

Foto: N. N. miro kline

"To je sprevrženo razumevanje odprtega komuniciranja. Odgovor, namenjen točno določenemu naslovniku, pošljejo vsem. Tega ni možno razumeti drugače, kot da se bojazljivci delajo junake na odprti sceni in uživajo v navideznem zmagoslavju. Zares žalostno. To je nizka raven komuniciranja najvišjih predstavnikov slovenske vlade."

Foto: twitter.com Nina Kožar, Virtua PR

"Pri vladi nas veliko bolj kot to, kako kaj sporoča, zanima, kaj in kako dela. Ta vlada na spletu komunicira z vso javnostjo, ne pa z deležniki, s katerimi bi se morali pogovarjati. Dobro bi bilo, če bi vzpostavljali dialog z volilci, a nekateri ministri komunicirajo zelo agresivno, enostransko, kar ni najprimernejše."

Foto: BC/Mediaspeed živa jalovec "Vlada se je začela zavedati, kakšne možnosti ponujajo družabna omrežja. Sindikati so pri tem zaspali, saj bi bili tudi oni lahko v stiku z javnostjo na tak način, ne pa prek tiskovnih konferenc. Ministri tako postajajo navidezno dostopnejši svojim volilcem."

"To je izogibanje nadzoru medijev"

Kako zdajšnja vlada uporablja spletna socialna omrežja v primerjavi s prejšnjo?

Spremenila se je narava komunikacije. Prejšnji ministri so dogajanje predvsem komentirali. Ton se je spremenil malenkostno, po vsebini pa zdajšnja vlada spletno komuniciranje uporablja predvsem za ločevanje naši – vaši, kar je razdiralno, ne povezovalno.

Foto: Osebni arhiv Domen Savič Je tvitanje prek osebnih profilov dober politični PR?

Naši politiki to pogosto počnejo na lastno pest, mimo sodelavcev, neusklajeno s stališči ministrstva in vlade. To ni produktivno. Prav tako ni jasno, kakšna naj bi bila celostna strategija spletnega komuniciranja vseh ministrov. Gre bolj za produkcijo šumov, za provokacije.

Kaj to pomeni v odnosu do medijev?

Gre za poskus izogibanja nadzorni funkciji, ki jo opravljajo mediji. To ni dobro, zato bi morali biti mediji do teh objav kritični, ne pa jih le povzemati.