S časovnim oddaljevanjem od razpada Jugoslavije se (vsaj jezikovno) oddaljujemo tudi od držav nekdanje skupne države. V zadnjih letih sem namreč več kot enkrat zaznala, da je pogovor med Slovencem in Srbom stekel v angleščini. Priznam, da se mi je prvič vse skupaj za trenutek zdelo podcenjevalno do zadnjega izmed njiju. Češ, Slovenci pa “valjda” znamo hrvaško, srbsko, kako da ne. No, domneva se je izkazala za napačno in ponotranjeno. Tako kot smo še nedolgo tega ponotranjili “srbohrvaščino”.


Drugi časi. Hrvaščina je z vidika besedišča, skladnje in oblikoslovja slovenščini zagotovo bližja od španščine. Še s katerega od vidikov ji je verjetno bližja tudi od ruščine ali poljščine. Toda vsi štirje jeziki so za koga, ki nobenega izmed njih ni nikoli poslušal ali uporabljal in ni posebno nadarjen, tuji. Kajti: Marjan, 50 let, je bil v vojski v Kragujevcu, spremljal seje predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu in poslušal Titove nagovore ob dnevu mladosti. Aljoša, 30 let, se je v osnovni šoli še srečal s srbohrvaščino, s starši 15 let hodil na morje na Mali Lošinj in v TV Dnevnikih še slišal, kako slovenski voditelj Hrvaški reče kar Hrvatska. Nika, 18 let, je najprej spoznala angleško različico Facebooka, njene najljubše nanizanke pa so Seks v mestu, House, M. D.* in Lost*. In če to nekaterih še vedno ne prepriča, naj pomislijo, zakaj naši nekdanji sodržavljani ne razumejo slovensko. Ker s tem jezikom niti včeraj niti danes niso imeli stika. (* Zdravnikova vest, * Izgubljeni otok).