Kdaj ste nazadnje mirno spali?

En mesec preden sem pred preganjanjem pobegnil iz domovine. To je bilo pred več kot petimi leti.

Zakaj ste šli z Bližnjega vzhoda?

Moje življenje je bilo ogroženo. Tam vladajo težke, vojne razmere. Zaradi etničnega preganjanja nisem mogel več ostati tam.

Kakšen poklic ste opravljali doma?
Končal sem pravno fakulteto in eno leto delal kot odvetnik.

Kakšen je občutek, ko morate zapustiti udobno življenje in čez noč postati nekvalificirani delavec?
Si manj kot nič. Verjemite, nisem imel izbire. Zato moram svoj položaj sprejeti. Doma sem imel službo, družino, nihče mi ni govoril: “Ti si tujec, nisi od tu.” A ko nisem bil več varen, nisem imel izbire. Hotel sem rešiti svoje življenje.

Kako ste prišli do Slovenije?
Najprej sem legalno prišel do Turčije. Tam nisem dobil vize za vstop v Evropsko unijo (EU). Pot sem nadaljeval ilegalno. Potovali smo v tovornjaku, v katerem smo stisnjeni sedeli sedem dni. Enajst ljudi, tudi otrok in ženska. Imeli smo le piškote in vodo. Ker ne moreš na stranišče, ne smeš piti in jesti. Na koncu smo se morali ustaviti, ker je zmanjkalo kisika, nismo mogli dihati. Bilo je grozno.

Koliko ste plačali za prebeg?
Za pot do Turčije 1.500, do Slovenije pa še okoli osem tisoč evrov.

Kako ste našli nekoga, da vas pelje?
Če imaš težave, prideš v Turčijo, ki je blizu EU. Tam se s tem ukvarja veliko ljudi in ni jih težko najti.

Kako ste se znašli v Sloveniji?
Možje, ki so organizirali potovanje, so dejali, da gremo v Nemčijo. Mi pri tem nismo imeli besede, pomembno je bilo le, da gremo v varno državo. Imam sorodnike v Skandinaviji; če bi izbiral, bi šel tja.

Kaj se je zgodilo na slovenski meji?
Nismo vedeli, kje smo. Voznik se je zlagal, da smo v Franciji. Ko smo videli tablo za Slovenijo, smo mislili, da smo na Slovaškem. V šoli smo se učili o Jugoslaviji, Slovenije nismo poznali. Iskali smo policijsko postajo, a so nas policisti našli prvi.

Kaj se je zgodilo?
Sredi noči so nas obkolili trije policijski avtomobili in policisti so kričali, naj se ne premikamo, sicer nas bodo ustrelili. Žensko in otroka so odpeljali v bolnišnico, ker sta bila bolna. Tudi jaz sem bil bolan, a mi niso verjeli. Zato so nas odpeljali na postajo. Tam so videli, da imam noge modre in otekle.

Zakaj?
En teden sem bil v prisilnem položaju, ker je bila zima, je mraz stanje še poslabšal. Zato so me odpeljali v bolnišnico.

Foto: Špela Mohorič Azilant

Kakšno je bilo življenje po prihodu v Slovenijo?
Težko mi je bilo razumeti, zakaj ne morem potovati svobodno čez meje. Nikogar nisem poznal, nihče ni bil iz moje države. Ljudje so tu zadržani do tujcev, še posebno beguncev. Težko mi je bilo razumeti, da ne morem živeti kot drugi. A sem spoznal tudi prijatelje.

Tudi vaše dekle?
Spoznala sva se na Metelkovi. Ker je imela na Facebooku sliko, na kateri je bila preoblečena v policijsko uniformo, so nekateri prijatelji mislili, da je policistka. Postali so zadržani, češ da dela za ministrstvo. Nekateri to še vedno mislijo, čeprav sva skupaj dve leti in imava otroka (smeh).

Ste lahko uradno priznali očetovstvo?
Da, to je tudi edini uradni dokument, na katerem sem naveden.

Po dolgoletnih sodnih bitkah ste izgubili dokumente, ste brez statusa in živite v ilegali.
Nedavno sem bil še legalen, zdaj ne več. Sem brez statusa in pravic, neviden. Edina pravica, ki jo imaš, je, da dihaš in sanjaš. Nič drugega.

Se bojite, da vas ustavi policija?
Ne bojim se, ker nisem kriminalec. A me je sram, ker vem, kaj bo, če me ustavijo – razlagati bom moral vso zgodbo. Nelagodno mi je, ker sem takrat vsem na očeh. Ko sem imel dokumente, se je to kar naprej dogajalo. Zaradi videza so me v enem dnevu ustavili kar trikrat.

Kaj se zgodi, ko zbolite?
Lahko grem v cerkev in prosim duhovnika, naj moli zame. K zdravniku ne morem. Nazadnje sem bil, ko sem še imel status. Ko sem šel k zobozdravniku, so dejali, da mi zob lahko le izpulijo, ker je to cenejše od plombe. Zdaj pa ... čeprav bi mi zdravnik rad pomagal, to lahko stori, a stroške oskrbe bi moral kriti sam.

Pred izgubo statusa ste imeli službo.
Honorarno sem delal v nevladni organizaciji. Zame imajo še vedno odprto mesto, a me ne smejo zaposliti, ker nimam delovnega dovoljenja in dokumentov. Za sistem ne obstajam, bilo bi delo na črno.

Je tu mogoče dobiti delo na črno?
Težko. Ljudje, ki bi zaposlili na črno, veliko tvegajo. Tvegano je tudi zame. Če me dobi policija, me bodo izgnali iz države. To je zelo težko. Rad bi delal, preživljal otroka, pa ne smem. To je velika frustracija.

Vrhovno sodišče vašega otroka pri presoji ne upošteva. Kako to sprejemate?
Kot robot. Ko sem pobegnil iz svoje države, sem zapustil le mamo. Zdaj imam dojenčka, ne morem ga zapustiti.

Vaša zgodba ni osamljena.
Če nas iščete, ugotovite, da nas je veliko. Nisem njihov predstavnik, a po mojih izkušnjah ljudje v azilnem domu živijo v groznih razmerah. Ves čas si nadzorovan z 18 kamerami; v Guantánamu jih je menda le pet. Pazniki te gledajo, ko se giblješ, ješ. Ko greš ven, te pregledajo, ko se vrneš, spet. Kot da si kriminalec. Nevladne organizacije to stanje skrivajo.

Se prosilci za azil temu upirajo?
Redko. Pravijo ti, da bodi tiho, da boš, če boš spregovoril o svoji situaciji, dobil negativno odločbo. Ljudje nikoli ne slišijo naših zgodb.

Slovenija odobri zelo malo azilov.
To je loterija. Če imaš srečo, ga dobiš. To ni povezano s primerom. Meni so rekli, naj se vrnem domov. Če greste na spletno stran slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, boste videli, da je moja država označena z rdečo barvo. Piše, da ne morejo zagotoviti varnosti slovenskim državljanom. To je dvojni standard. Če država ni varna za vas, zakaj bi bila zame?

Ljudi pogosto zavrnejo pod pretvezo, da so ekonomski, ne politični migranti.
Kdo se ne bojuje za boljše življenje? Tudi znotraj Slovenije se ljudje bojujejo za to. Gre le za izgovor, da nas vržejo iz države. Sicer pa boljše življenje ni le ekonomsko pogojeno. Jaz nisem šel v boljše življenje, hotel sem le varnost, ker je bilo moje življenje doma ogroženo.

Je slovenska družba rasistična?
Tu imam zelo dobre prijatelje, ne morem soditi vseh ljudi. Na splošno pa mislim, da je tu predvsem ogromno nacionalizma.

Kako po dolgem boju z njimi gledate na tukajšnje institucije?

Zakon o prosilcih za azil je nejasen. Obveznosti so jasne, pravice bistveno manj. To otežuje življenje. V institucijah se nenehno izgovarjajo na zakon. Pravijo: vse je po zakonu. Ampak od kod prihajajo zakoni? Ne pridejo od boga, možno jih je spreminjati. Jaz ne morem spremeniti zakonov. Lahko pa se bojujem za svoje pravice.

Zakaj ste pisali predsedniku države in varuhinji človekovih pravic?
Ko sem dobil zadnjo negativno odločbo sodišča, je bilo to edino, kar sem še lahko storil. Pišem simbolični figuri. Vem, da predsednik ne more rešiti mojega primera; veje oblasti so med sabo ločene in te moči nima. A mislim, da mora vedeti, kaj se dogaja v njegovi državi. Želim si, da bi vsaj nekdo vedel, kaj se dogaja. Tudi on je pravnik, kot jaz, morda bo odprl strokovno debato. Morda bo to pomagalo drugim podobnim primerom. Jaz le upam, da me ne bodo ločili od otroka. Se mi pa zdi pomembneje, kaj bo rekla varuhinja, ki do tega pogovora ostaja tiho.

Kaj bi se z vami zgodilo v domovini?
Bil bi aretiran, mučili bi me, verjetno tudi ubili. Če bi bilo varno, bi se že vrnil. Tam sem imel hišo, službo. Zakaj bi odšel od tam, če mi ne bi bilo treba?

Na kaj upate zdaj, česa si želite?
Po petih letih izgubiš upanje. Gre le še za življenje. Želim si, da bi lahko začel novo življenje. Da bi vsaj eno noč spal z občutkom, da sem varen, da nimam težav. Rad bi skrbel za svojega štirimesečnega sina. Potrebuje me. To je vse, kar si želim.