Zadnje mesece poslušamo, kako problematični so referendumi, saj vendarle imamo izvoljene politike, da odločajo v našem imenu. A treba se je vprašati, ali ste na volitvah (vseeno, ali ste volili leve ali desne) te politike res pooblastili, da odločajo o vašem življenju.

In predvsem: so vam povedali, kako bodo zavarovali vaše službe, koliko boste plačali za šolanje vaših otrok, kako bo poskrbljeno za oskrbo vaše ostarele matere? Ne, če so se v zadnjih letih politiki kaj naučili, je to predvsem, da ljudem ne smeš obljubiti ničesar konkretnega.

Politiki vseh vetrov so ustvarili celo umetnost iz tega, kako ljudi prepričati, da oni že vedo, kaj je dobro za ljudstvo. Ker pač predpostavljajo, da so ljudje neuki in nesposobni odločati o svojem življenju. Zato jih seveda postane strah, ko se ti odločijo, da ne bodo več slepo verjeli, ampak želijo, da je njihov glas slišan. V arabskem svetu so šli na ulice, pri nas še vedno naivno verjamemo v referendume.

Lažna izbira. Politiki nas poskušajo prepričati, da je svet črno-bel. Hočejo nas prepričati, da je edina izbira, da glasujemo za Pahorja ali proti njemu, da podpremo pokojnine ali odpremo vrata večnemu pogubljenju. V resnici pa nas ni nihče vprašal, ali obstaja kakšna alternativa.

Je mogoče sicer potrebno pokojninsko reformo izpeljati še kako drugače? Težava te kampanje ne bo v tem, da politiki ne bodo dovolj razlagali. Težava bo v tem, da ne bodo poslušali, kaj jim pravijo ljudje. In potem bodo ob glasovanju proti taki ignoranci presenečeni. Pravijo, da je neposredna demokracija iluzija. Pa jo je kdo dejansko poskusil?