Potem ko je letošnjega junija v Sv. Lovrencu pri Preboldu v razgretem avtu umrl še ne dve leti star deček, so nekateri s prstom pokazali na center za socialno delo (CSD). V javnosti je zaokrožila informacija, da so policisti pred tem že prejeli anonimno prijavo o sumu zanemarjanja mladoletne osebe. Mama naj bi otroka meseca marca, oblečenega zgolj v bodi, za eno uro pozabila v avtu. O dogodku so obvestili CSD Šaleško-Savinjska. Policisti takrat elementov kaznivega dejanja sicer niso odkrili.

Foto: Žurnal24 Smrt otroka v avtu, Sv. Lovrenc, Prebold Zaradi neljubega dogodka, ki je osvetlil marsikatero pomanjkljivost pri delovanju pristojnih državnih organov, so v CSD Savinjsko-Šaleška kasneje izvedli notranjo revizijo. Ta je pokazala, da informacije, s katerimi je razpolagal CSD do tega tragičnega dogodka, niso bile zadostna podlaga za začetek ukrepanja po uradni dolžnosti in za začetek aktivnosti izvajanja javnih pooblastil posebnega varstva otrok in mladostnikov. Revizija je pokazala tudi, da je strokovni delavec sicer začel z ugotavljanjem dejanskega stanja in izvedel določene ukrepe, a bi moral vztrajati na vzpostavitvi stika z materjo. Moral bi jo ponovno seznaniti z vsebino obvestila policije in predlagati nadaljnje oblike sodelovanja.

Nedolgo za tem so slovenski mediji poročali o primeru dečka, ki se je od očeta vrnil pozitiven na kokain. Da z dečkom nekaj ni v redu, je mama posumila takoj, ko ga je prišla iskat. Pri tem v oči najbolj bode podatek, da je mama večkrat opozarjala na odvisnost očeta od drog, vendar CSD ni nikoli ukrepal. Dejali so le, da je običajno, da otrok preživlja čas z obema staršema.

Pri nas! Šestletnik vikend preživel pri očetu, domov prišel pozitiven na kokain

V zelo kratkem času je tako prišlo do dveh dogodkov, ki pod vprašaj postavljata delovanje državnih organov. Ti naj bi v skladu z Ustavo RS zagotavljali varstvo otrokom, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. Če so ukrepe za varstvo koristi otroka v preteklosti izrekali CSD-ji, Družinski zakonik (DZ) od 15. aprila 2019 to nalogo na predlog CSD-jev nalaga sodiščem.

Foto: Profimedia otroci

Sodišče presodi, da je otrok ogrožen, "če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju" (157. člen DZ). V ta okvir sodi škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali pa na otrokovem premoženju.

Učinkovitost izvajanja določb o ukrepih je odvisna predvsem od doslednega obveščanja centrov za socialno delo ali sodišč o zaznanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka. To narekuje 180. člen DZ. 

"(1) Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb in nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka, so dolžni o tem takoj obvestiti pristojni center za socialno delo ali sodišče;

(2) Vsakdo, zlasti pa strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje vzgojno-varstvenih, vzgojno-izobraževalnih zavodov in socialnih zavodov ter izvajalci vsebin za otroke v športnih in kulturnih združenjih, mora ne glede na določbe o varovanju poklicne skrivnosti takoj obvestiti center za socialno delo, če pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka."

Čeprav naj bi center v primeru prejema takšnega obvestila izvedel vse potrebno za zaščito koristi otroka, smo v zgornjih primerih videli, da v praksi ni vedno tako. Na osnovi izkušenj CSD-jev potekajo postopki različno dolgo; od nekaj mesecev do več let, če se stranke v postopku pritožijo in so v postopku postavljeni izvedenci.

Težko verjeti "Pri očetovi zlorabi so hčerki dejali: 'Saj ati ni tako mislil."

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) nam povedo, da bodo zato večjo pozornost namenili preventivni dejavnosti. Trenutno pripravljajo uvedbo novih konceptov dela z družinami s strani centrov za socialno delo, ki naj bi vključevali delo s celotno družino, med drugim tudi z namenom okrepitve varovalnih dejavnikov v družinah in preprečevanja potencialnih potencialnih dejavnikov tveganja za otroke iz teh družin.

Toliko odvzemov se letno zgodi v Sloveniji

Med ukrepe za varstvo koristi otroka prištevamo začasne odredbe, nujne odvzeme otroka in ukrepe trajnejšega značaja. Nujni odvzem izvede center za socialno delo, o začasnih odredbah in ukrepih trajnejšega značaja pa odloča sodišče; na prvi stopnji so stvarno pristojna okrožna sodišča.

Da so (nujni) odvzemi najhujši možen poseg v družino, se dobro zaveda Helena Govekar, vodja intervencijske službe pri CSD Ljubljana. Telefon ima venomer pri sebi, saj se odvzemi lahko zgodijo ob katerikoli uri vse dni v letu. Na CSD Ljubljana, ki pokriva osem enot centrov, je zaposlena že 30 let.

Foto: Profimedia otrok V tem času se je srečala z najrazličnejšimi primeri zanemarjanja otrok in nasilja v družini. "Veliko je žalosti. Včasih naletimo na zelo neurejene razmere, ko otroci spijo na tleh oziroma golih vzmetnicah, in so žrtve nasilja. Lahko pa obravnavamo tudi navzven povsem urejeno družino, kjer starševska vloga oziroma vzgoja preide v nasilje. To je prisotno v vseh slojih družbe. Občasno je odvzeme zelo težko izvesti, vendar jih moramo, ker je to naša naloga. Zgodi se tudi tisto, kar naj se ne bi, saj centri morda kaj spregledajo. Vendar smo tudi mi zgolj ljudje," razlaga.

Postopek sprožijo, ko prejmejo prijavo na sum, da je otrokovo življenje ogroženo. Pri tem se zanašajo na osnovne šole, ki imajo boljši vpogled v dogajanje. 

Čeprav se trudi, da spomini in občutki na primere ostanejo v službi, je to včasih nemogoče: "Nekateri dogodki me resnično pretresejo, zlasti ko gre za tragične, v katerih so udeleženi mladoletniki."

Nujni odvzem otroka izvede center za socialno delo. DZ nujni odvzem otroka ureja v 167. členu in določa, da če je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom otroka staršem, center za socialno delo odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Otroka se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. Centru za socialno delo lahko pri dejanju takojšnjega odvzema otroka staršem nudi pomoč policija v skladu s predpisi, ki urejajo naloge in pooblastila policije.

Na MDDSZ s podatkom o številu odvzetih otrok v Sloveniji sicer ne razpolagajo. Interventna služba CSD Ljubljana, ki deluje cel dan, je pred tremi leti izvedla sedem nujnih odvzemov, v katerih so odvzeli trinajst otrok. Lani in letos je bilo odvzemov precej manj, in sicer dva na leto, ko so odvzeli približno štiri otroke. Pri tem pa podatkov o trajnih odvzemih sploh nimajo.

Foto: Profimedia otrok

Razlogi za odvzeme se od primera do primera razlikujejo, saj vsak primer v družini na CSD obravnavajo individualno. Najpogostejši razlogi za odvzem so zanemarjanje otroka, izvajanje nasilja nad otrokom in nezmožnost staršev poskrbeti za ustrezno vzgojo, oskrbo in nego otroka v smislu zadovoljevanja otrokovih potreb. Na CSD Maribor ocenjujejo, da se približno 20 % otrok vrne staršem.

CSD od proučitve prijave skozi različne faze obravnave izdela oceno ogroženosti otroka. V procesu se pridobijo pomembni podatki o otroku, o družini, širšem okolju, ki se vrednotijo s stališča ogroženosti otroka. Ogroženost otroka se v izhodišču ocenjuje s treh vidikov: otrokovih razvojnih potreb, zmožnosti staršev, da se ustrezno odzivajo na otrokove razvojne potrebe in jih dovolj ustrezno zadovoljujejo, in z vidika dejavnikov širšega okolja.

Krizne situacije, ko so otroci življenjsko ogroženi in jih je treba nemudoma zaščititi, ponavadi ugotavljajo policisti na nujnih intervencijah. V postopek potem vključijo še interventno službo CSD. V takih primerih je odvzem takojšnji. Sicer pa je trajanje postopka odvisno od primera do primera, pri čemer je ključni dejavnik pripravljenost staršev za sodelovanje in reševanje sitiske, v kateri so se znašli.

"Ko naletiš na petmesečnega pretepenega otroka, nujni odvzem otroka zagotovo izvedeš. Nujni odvzem se zgodi tukaj in zdaj, družinska zgodovina ni pomembna. Ko nas policija pokliče, gremo na teren in presodimo. Če ugotovimo, da bodo otroci ogroženi, izpeljemo nujni odvzem in v dvanajstih urah sodišču podamo predlog. To ima v roku 24 ur čas, da izda akt, kar ponavadi traja sedem dni," pojasni Govekar. V večini primerov jih sodišče upošteva.

So očitki javnosti upravičeni?

Pri odločitvi za odvzem naj bi vselej pretehtala korist otroka, v določenih primerih pa se zdi, da so odločitve CSD-jev in sodišč v nasprotju z osnovnim vodilom. Naj spomnimo na primer velenjskih dečkov, ko je CSD Velenje dečka, ki sta po smrti mame živela pri babici in dedku, odpeljal in ju namestil v rejniško družino. Mesec kasneje je MDDSZ tudi zavrnilo vlogo babice za opravljanje rejništva, ki jo je oddala pred odvzemom. Pri tem je upoštevalo mnenje CSD Velenje.

Kasneje pa je Vrhovno sodišče pravnomočno odločilo, da je bilo z odvzemom vnukov poseženo v ustavno varovano pravico tožnice do družinskega življenja. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je CSD preuranjeno posegel in otroke odvzel starim staršem, saj bi moral počakati na odločitev ministrstva.

Dve leti kasneje Koroška dečka: Kažeta posebnosti, ki so posledica slabih razmer med odraščanjem

Če je bil v tem primeru odvzem preuranjen, pa so v primeru otroka v razgretem avtomobilu na CSD-ju morda odreagirali (pre)pozno. Na Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije (SCSD) odgovarjajo na tovrstne očitke: "Moramo se zavedati, da je odvzem otroka staršem skrajni ukrep, ki ga je dopustno izreči le, kadar noben od drugih ukrepov ni dovolj učinkovit in ne zavaruje otroka v zadostni meri. Stiske ljudi in naloge, s katerimi se ob tem centri za socialno delo ukvarjajo, so občutljive narave. Razumljivo je, da se informacije, ki jih dobimo v javnosti in se dotikajo ranljivih skupin, predvsem otrok, dotaknejo tudi naših src. Ustvarimo si svoje mnenje, imamo pričakovanja in vemo, kaj bi moral kdo storiti, čeprav ne poznamo vseh ključnih dejstev. Centri za socialno delo so v vlogi, da podatkov, na podlagi katerih so sprejeli strokovne odločitve v konkretnem primeru, ne smejo deliti z javnostjo. In prav je tako."

Slovenija Tragedija dečka v avtu. To je pokazala revizija na CSD

Marjana Bravc, direktorica CSD Maribor, je do tovrstnih očitkov javnosti nekoliko bolj kritična: "Očitki so velikokrat pavšalni, brez poznavanja situacije. Javnosti ne moremo in ne smemo seznanjati s podrobnostmi posameznih primerov, zato lahko ta velikokrat neupravičeno kritizira in obsoja naše odločitve. CSD-ji ne moremo poznati vseh primerov, zato je odgovornost vseh državljanov, da nam ali pa policiji prijavijo vsak sum nasilja nad otrokom. Za naš CSD lahko trdim, da na vse prijave odreagiramo takoj in jih vselej preverimo."

Se obetajo spremembe?

Ker je od uveljavitve Družinskega zakonika preteklo že nekaj let, so na SCSD na podlagi evalvacij in izkušenj MDDSZ že naslovili predloge za spremembe in dopolnitve zakonika. Prav tako so predlagali svojega člana v medresorsko delovno skupino, ki bo pripravila predloge za spremembe in dopolnitve. "Želimo si, da delovna skupina, ki je pod okriljem ministrstva, čim prej prične z delovanjem," sklenejo.

Direktorica CSD Maribor Marjana Bravc meni, da je to področje pri nas ustrezno urejeno. Največjo težavo vidi v stereotipih družbe o nasilju, toleranci laične in delu strokovne javnosti do nasilja. "Premalo je tudi strokovnega kadra. Na povečevanje socialno zahtevnih situacij, ki terja našo vključitev in velikokrat dolgotrajno obravnavo, se ne odziva z evalvacijo. Obstoječe število strokovnih kadrov na CSD niti ne zmore ustrezno obravnavati vseh zadev. Število kadra bi moralo slediti spremembam in potrebam v družbi," je prepričana.

Sogovornica iz CSD Ljubljana – Helena Govekar pa kot največjo pomanjkljivost izpostavi počasne postopke na sodiščih, zaradi katerih otroci po kriznih centih ostajajo tudi po več mesecev, čeprav naj bi bili tam le 21 dni. "Morala bi se najti rešitev na sistemski ravni, predvsem pa bi morali imeti več primernih ustanov oziroma rejniških družin," meni.

dezurni@styria-media.si