Pred nekaj tedni sem se na sprehodu zapletla v pogovor z sosedovim najstnikom, ki ga bom preimenovala v Davorina. Davorin obiskuje poklicno srednjo šolo. Povprašala sem ga, kako kaj v šoli in izlil mi je svojo dušo: navdušuje se nad tehničnimi predmeti, slovenščina pa mu je »brez veze«.
Sara Brezigar Z začudenjem (in grozo) sem ga poslušala, kako mu slovenščina ne bo nikoli v življenju koristila in kako je pisanje esejev popolna izguba časa, da o slovnici ne govorimo … Skratka: vsega dovolj, da bi slovenista načel pošten glavobol. 
Po srečanju sem se nad Davorinovo izpovedjo pošteno zamislila. Namreč – tako iz svoje osebne kot tudi profesionalne izkušnje se mi zdi, da o teh zadevah razmišlja popolnoma napačno. In da je znanje jezika, vključno oziroma predvsem z odličnimi komunikacijskimi sposobnostmi v ustni in pisni obliki, bistvenega pomena za uspeh v današnjem svetu. Ne glede na to, kaj počneš.

Sestavni del vsakega delovnega mesta

Vzemimo primer, s katerim se po malem soočamo vsi. Vsak se prej ali slej sreča s potrebo, da zaprosi za storitve vodovodarja, pleskarja, mizarja, zidarja ali kakšnega drugega mojstra. In morda vas že ob ideji, da potrebujete mojstra, začne boleti glava. Treba bo najprej najti kakšen primeren kontakt, saj je danes dobrih mojstrov res malo; potem se bo treba prebiti čez tone neodgovorjenih klicev - vaših, ki jih nikoli ne bo vrnil;  obljubljenih terminov  - ki se jih ne bo držal; obljubljenih ponudb in/ali predračunov - ki jih nikoli ne bo poslal; in na koncu bo znesek na računu večji, kot ste pričakovali. 

V vsem tem morju naporov verjetno ne boste razumeli nobene razlage, zakaj in kako je treba nekaj popraviti. Ne boste razumeli niti ocene del, saj bo imela cel kup vam neznanih / tehničnih izrazov. Še manj vam bo jasno, ali so bila ta dela res opravljena. Zakaj je cena na koncu toliko višja, kot je bil predračun, pa se vam itak ne bo sanjalo. Vprašali boste za pojasnilo in se odzvali s »hvala« na karkoli bo mojster rekel. Na koncu bo bistvena samo ena zadeva: ali boste imeli občutek, da je mojster pošten in obvlada svoje delo, ali pa boste imeli občutek, da vas je »nategnil«. 

In vendar, kako drugačna bi lahko bila ta zgodba, če bi mojster obvladal pravila (poslovne) komunikacije. Pa da ne bo nesporazuma: ne gre zgolj za to, da bi bila za vas izkušnja bolj prijetna. Tudi za dotičnega mojstra bi bilo delo bolj prijetno, manj stresno in predvsem bi si lahko več zaračunal, če bi le znal bolje komunicirati. Nekateri mojstri se npr. kot hudiča bojijo priprave predračunov oz. ponudb. Morda se je tudi vam že zgodilo, da je mojster kar prišel in delo opravil, ker se je bal, da ga potem, ko bo poslal predračun, ne boste najeli oz. da se boste pritoževali, da je storitev predraga. Veliko mojstrov se boji postaviti ceno in jo utemeljiti. Nekateri mojstri potem še celo večnost pošiljajo račune, ker jim je nerodno vprašati za denar. Spet drugim se je najtežje soočiti s strankami, ki niso plačale, in izterjati dolgovani znesek. Vse to je z eno besedo – komunikacija. Pisna in ustna. V prodajni, pojasnjevalni ali celo konfliktni situaciji. 

In če mislite, da je to problem zgolj pri mojstrih, da teh problemov ni pri večini ostalih poklicih, se motite. Ogromno delovnih mest danes, bolj kot kadarkoli prej v zgodovini, temelji na odličnih pisnih in ustnih komunikacijskih sposobnostih. Prodajniki, komercialisti, novinarji, PR-ovci, učitelji in profesorji, podjetniki, zdravniki, vsi, ki tako ali drugače delajo s strankami – vključno z uradniki: pri vseh so komunikacijske veščine iz dneva v dan bolj pomembne. In k naštetim »klasičnim« poklicem lahko dodamo še morje novih poklicev, kjer se ljudje preživljajo kot influencerji, ki svoj vsakdanji kruh služijo z objavami na socialnih omrežjih, s pisanjem »vsebin« na spletu, s pripravo videov na youtube-u, snemanjem podcastov, ipd. Nenazadnje pomislite še na to, koliko časa vsi navadni smrtniki pri vseh poklicih preždimo za računalnikom in pišemo vsaj elektronska sporočila, če že ne drugega. 

Ključna veščina za zaposlitev pri svetovnih tehnoloških gigantih 

Zadeva ni nič drugačna niti pri hudih (tehničnih) strokovnjakih. Največja tehnološka podjetja na svetu opažajo največji manjko prav pri komunikacijskih sposobnosti svojih (genialnih) tehničnih strokovnjakov. Sposobnost učinkovitega komuniciranja je Tony Wagner, strokovnjak za šolske sisteme, uvrstil med 7 ključnih veščin, ki so potrebne za uspeh na današnjem trgu dela. Do tega seznama 7 veščin pa je prišel na osnovi 150 intervjujev z vodstvenimi in vodilnimi kadri največjih svetovnih gigantov – od Googla, do Walmart-a, Microsofta, ipd. 

V omenjeni Wagnerjevi raziskavi je npr. Annmarie Neil is podjetja Cisco opozorila, da je pri kadrih največje pomanjkanje prav v veščinah komuniciranja –  tako v pisni kot tudi ustni obliki. Podobno zgodbo opaža tudi Mike Summers iz podjetja Dell Computers, ki pojasnjuje, da imajo sodelavci največ težav pri tem, da je treba misli zbrati v kratko in jedrnato obliko ter da težko ustvarijo fokus, energijo in strast okoli sporočila, ki ga želijo posredovati. Skratka,  svoji misli ne znajo sporočati učinkovito
Ne gre torej za to, da bi se delodajalci pritoževali nad slovnico, pomanjkanjem vejic ali črkovanjem – torej nad stvarmi, s katerimi se toliko ukvarjamo v šoli. Čeprav je samoumevno, da je potrebno to obvladati, kritike zajemajo predvsem “zmedeno razmišljanje” in “nesposobnost pisanja z nekim jasnim glasom”.

Od dobrega do vrhunskega: razlika je v veščinah komuniciranja

Vrhunski kuharji niso ustvarili svojih imperijev v kuhinji, ampak na televizijskih ekranih, s svojimi (dobrimi) razlagami o tem, kako kuhati. S strastjo do kuhanja in tako dobro komunikacijo, da je lahko povprečen gledalec (uspešno) ponovil njihov recept. 
Izvrsten finančni analitik, ki se razlikuje od preostalih dobrih vrstnikov, je tisti, ki zna svoja dognanja spraviti v neko jedrnato sporočilo, ki ima neko rdečo nit in ki je za njegove nadrejene predvsem zelo jasno. 

Vrhunski učitelj ni tisti, ki odlično obvlada snov, ampak tisti, ki jo zna predati svojim učencem s takšno strastjo, da jih navduši zanjo. 
Vsak podjetnik in obrtnik ne more mimo tega, da začne svojo kariero z intenzivno komunikacijo – pisno in ustno. Pripraviti mora spletno stran in spletne vsebine, ki bodo pritegnile stranke, zasnovati oglase za svoj izdelek. S potencialnimi strankami se mora pogovarjati osebno in po telefonu, navdušiti jih mora za svoj izdelek (ali storitev). In če je pri tem uspešen, se zgodba zgolj nadaljuje na višjem nivoju. Ko zaposli več sodelavcev, jih mora navdušiti nad podjetjem, nad delom, z njimi uspešno komunicirati, reševati konflikte in iskati poti dobrega in uspešnega sodelovanja. Vlivati jim mora energijo in navdušenje za delo. In potem naprej – s strateškimi poslovnimi partnerji in investitorji zgodba ni bistveno drugačna.

Tri lastnosti odlične komunikacije

Fokus, energija, strast – to so tri ključne besede, ki po Summersovem mnenju opisujejo to, kar bi morala biti ključna vsebina naše učinkovite ustne in pisne komunikacije. To, kar moramo znati, da smo lahko pri svojem delu uspešni. In to je tisto, kar Davorin (in še na stotine drugih najstnikov) ne vidi in (še) ne razume. 

Morda zato, ker se pri slovenščini v šoli tega ne počne (dovolj?). Ali pa morda zato, ker Davorin ne razume, kakšen je sploh smisel in namen pouka slovenščine, oz. kako bo lahko to znanje uporabil v praksi. 

Ne glede na to, kje tiči zajec, dejstvo je, da bo Davorinovo življenje v prihodnosti brez dobrih komunikacijskih sposobnosti bistveno težje. In če Davorini tega sveta sami tega ne razumejo, upam, da je tam zunaj dovolj staršev in učiteljev / profesorjev, ki jim bodo znali to pojasniti in ponazoriti. Potem bomo verjetno tudi manjkrat slišali, kaj vse je v šoli »brez veze«, predvsem če bomo bolj proaktivno delovali, da bodo učenci in dijaki med šolanjem pridobili ustrezne veščine (komuniciranja).

Gostujoča kolumnistka Sara Brezigar je soustanoviteljica Akademije Panta Rei, docentka na Pedagoški fakulteti UP in raziskovalka na INV.