Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Omejitev tako imenovanega popoldanskega dela zdravnikov – dela v javnem zavodu in nato še pri drugem delodajalcu – je tema, ki vedno znova razburja. Čeprav ministri za zdravje pri pripravi zakona o zdravstveni dejavnosti vedno znova zagovarjajo popolno ločitev javnega in zasebnega zdravstva ter poudarjajo, da koncesionarji ne bi smeli več ponujati samoplačniških storitev in da zdravniki, zaposleni v javnem zdravstvu, ne bi smeli delati pri zasebnikih ali v svoji zasebni ordinaciji, se to ne zgodi. Okoli 400 naj bi jih bilo takih, ki dopoldne delajo v javnem zdravstvu, popoldne pa pri zasebniku. Dejstvo je, da bi s popolno prepovedjo popoldanskega dela vrata svojih ambulant in medicinskih centrov lahko zaprla kar večina zasebnikov.

Anomalija

Pustimo ob strani razmišljanja, kaj zdravnike žene v popoldansko delo in kako so ga sploh sposobni opravljati, če so korektno oddelali že en delovni dan, in poglejmo na problem z druge plati. Zakaj slovensko zdravstvo in slovenski bolniki sploh potrebujemo popoldansko delo zdravnikov? Odgovor je preprost: bolnike k zdravnikom, ki delajo popoldne, silijo predvsem dolge čakalne dobe, potreba po temeljitejši obravnavi, osebnem pristopu, drugem mnenju ... Po tem, kar naj bi nam zagotavljalo javno zdravstvo, za katerega plačujemo zdravstveno zavarovanje. Dokler bo v javnem zdravstvenem sistemu vladalo takšno stanje, so razprave o šestih, osmih ali desetih urah popoldanskega dela zdravnikov brezpredmetne.