Foto: Saša Despot Nina Oštrbenk Vse več je zgodb, kot so te na desni, o ljudeh, ki ne morejo plačevati najemnine in se zato bojijo, da bodo izgubili dom. Težko jih je bilo poslušati. V prvi vrsti zato, ker imajo vsi otroke, ker niso vsi brezposelni (kot je verjetno pomislila večina) in ker so nekateri priznali, da so za težko situacijo, v kateri so se znašli, krivi tudi sami.

Težko je tudi zato, ker mi je jasno, da zdaj niso več odvisni le od sebe, ampak predvsem od pomoči drugih. Izračun prihodkov in odhodkov gospe, ki ima dva otroka in minimalno plačo, se enostavno ne izide. Ne gre za to, da bi neracionalno trošila denar, gre za to, da s svojo plačo ob najemnini in stroških težko kupi hrano za cel mesec. Da ne govorimo o šolskih potrebščinah, oblačilih ali pralnem stroju, če se ta (bog ne daj) pokvari. Ti ljudje nikoli ne pridejo na zeleno vejo, ker en mesec plačajo najemnino za dva meseca, naslednji mesec tri račune za elektriko in ogrevanje itd. Tako se znajdejo v začaranem krogu, iz katerega ni izhoda.

Vesolje narazen. Želim si, da ta komentar ne bi bil patetičen, ampak je res težko gledati vse več revežev, ki nimajo za preživetje, na drugi strani pa me je eden od slovenskih politikov med intervjujem vprašal, ali res mislim, da bi si roke umazal za sto tisoč evrov. Ko sem ga začudeno pogledala, je pojasnil, da to zanj takrat ob plači, ki jo je imel, ni bil ne vem kakšen denar. Tu pa imamo ljudi, ki bi jim nekaj tisoč evrov rešilo ne le dom, ampak življenje, ker jih ne bi bilo več strah, ali jim bodo poleg stanovanja vzeli tudi otroke.